Izbor

Pa smo ga dobili, novega generalnega sekretarja Združenih narodov (ZN) namreč. Po skoraj letu dni, odkar so se v Stekleni palači ob Zalivu želv na newyorškem East Riverju odločili, da bodo naslednika Ban Ki Muna izbirali bolj transparentno, bo svetovno organizacijo poslej vodil nekdanji portugalski premier in do lanskega decembra visoki komisar ZN za begunce António Manuel de Oliveira Guterres.

Odločitev v varnostnem svetu je bila za mnoge morda prenagljena in zato tudi presenetljiva. Po več krogih neuradnih tajnih glasovanj in vzbujanju upanja ducatu kandidatov, se je že včeraj pet stalnih članic svetovne organizacije že na prvem resnem glasovanju odločilo, da se ne bodo šli več skrivalnic, in Portugalca, ki je že ves čas veljal za favorita, postavili na čelo OZN.

Hitrost in enostavnost izbora kaže lahko zgolj na eno. Združeni narodi so v sodobnem svetu mednarodne politike postali tako marginalizirani, da se velikim silam – ki v zadnjem času na svetovnih kriznih žariščih obnavljajo »svetle« tradicije iz časov hladne vojne – ni zdelo vredno spopadati za tako »nepomemben« položaj.

Tudi Rusom ne, ki so še pred dnevi zatrjevali, da bodo »odločno« vztrajali pri vzhodnoevropejcu in po možnosti še ženski, a so potem vseeno »klonili« in se odločili za figuro, ki ne bo ob newyorški Prvi aveniji delal prevelikih sprememb in težav.

Tako so se odločili za Guterresa in ne, denimo, za našega nekdanjega predsednika Danila Türka, ki se, roko na srce, po sposobnostih in izkušnjah skorajda ne razlikuje od zmagovalca. Z majhno razliko. Guterres je iz Portugalske, ki je svojega človeka odločno in učinkovito podpirala. Na Gregorčičevi in v Mladiki pa so šele letos pozimi ugotovili, da imamo Slovenca za kandidata ter kaj več od moralne podpore in kakšne lepe besede jim ni uspelo narediti.