Izdaja!

Da smo v naših krajih zaljubljeni v trgovino, smo lahko večkrat zaslutili po burnih odzivih politike tako pri nas kot v sosednji Hrvaški. Ko so na Hrvaškem izvedeli, da se je izredni pooblaščenec vlade Ante Ramljak pred imenovanjem in pred sprejetjem lexa Agrokor sestajal s predstavniki tako imenovanega mrhovinarskega sklada, je opozicija zagnala vik in krik. Veleizdaja!

Premieru Andreju Plenkoviću se je zamajal stolček, ker se je izkazalo, da njegovega pooblaščenca ne obvladuje vlada, ampak sklad iz Amerike. Plenkoviću se ni tako majal stolček, ko je s posebnim zakonom posegel v zasebno lastnino Ivice Todorića. Nihče ni niti trznil, ko je prisilno vodstvo Agrokorja z blagoslovom vlade sklenilo poseben sporazum z ameriškim skladom, na škodo drugih upnikov, z največjo rusko državno banko Sberbank na čelu.

Početje hrvaške vlade in parlamenta, ki sta v preteklih mesecih večkrat mirno sprejemala ukrepe, kakršnih si še lani ne bi mogli predstavljati v članici Evropske unije in bodo verjetno na vsakem normalnem sodišču zunaj Hrvaške gladko padli, je postalo veleizdaja šele zdaj.

Podobno so leta 2014 ob prodaji Mercatorja že načetemu Agrokorju nasprotniki govorili o izdaji slovenskega nacionalnega interesa. Ko se je izkazalo, da Agrokor tone in je Hrvaška sprejela lex Agrokor, je slovenska vlada temu sledila in sprejela svoj lex Mercator, da ne bi izdala menda kar 200.000 slovenskih dobaviteljev in drugih, ki živijo od dela za največjega slovenskega trgovca.

Včeraj smo bili v državnem zboru priča seji parlamentarnega odbora, ki je na predlog Levice razpravljal o zamisli, da bi Slovenski državni holding odkupil Mercator. Po oceni opozicije, ki prodajo Mercatorja tudi razume kot izdajo, bi z vložkom, manjšim od investicije v nove oklepnike, Mercator preoblikovali v hrbtenico slovenskega kmetijstva, živilske in predelovalne industrije.

Neverjetno, kako ljudi, ko jim na pravi način popihate na nacionalno zavest, odnesejo čustva. Mar smo res vsi pozabili na neprestano tarnanje dobaviteljev pred nekaj leti, kako jih naš največji trgovec davi s svojimi pogoji in plačilnimi roki? Kaj ni bil Mercator pred le nekaj leti največji grobar slovenske živilske industrije? Kako lahko nekdo, ki mu spomin seže več kot dve leti nazaj, kupi zamisel, da je nakup Mercatorja z našim denarjem edina rešitev za slovensko živilsko industrijo?

Zamisel, ki pred pol leta ni prišla dlje od gostilniške debate, je prišla do razprave v parlamentarnem odboru za finance. Naši sogovorniki iz živilske industrije so se že pred pol leta, ko smo govorili o težavah Agrokorja, sramežljivo spogledovali z zamislijo o odkupu Mercatorja. Sami sicer nimajo denarja za tak podvig, ker že leta poslujejo na robu konkurenčnosti, bi pa z veseljem vanj pahnili vse davkoplačevalce. Čeprav vlada vztraja, da o lastniškem vstopu v Mercator ni govora, na to ne stavite svojega denarja. Če se odkup Mercatorja res zgodi, je gotovo le eno – spet bo nekdo vpil: »Izdaja!«