Izgubljena kredibilnost

Lafargeeva igra v resnici ni tako transparentna, kot si prizadevajo dokazati.

Objavljeno
12. marec 2012 19.42
Polona Malovrh, Trbovlje
Polona Malovrh, Trbovlje
Lafarge Cement (LC) se je po varljivem zatišju, ko ni obratoval več kot pol leta, vrnil na okoljsko prizorišče s »transparentno« študijo Elektroinštituta Milana Vidmarja (EIMV), ki je vplivno območje LC omejila na onesnaževalčevo dvorišče. S tem nedvomno drago plačanim dosežkom so strokovnjaki EIMV dobesedno zdesetkali lastni izračun o vplivnem območju LC izpred petih let. Medtem ko sta leta 2007 država in trboveljska oblast zatajili nekaj hiš in stanovanjski blok čez cesto LC z več deset družinami, strokovnjaki EIMV pa prezrli, da je znotraj 0,785 kvadratnega kilometra površine v krogu 500 metrov okrog dimnika LC tudi »nesrečni« gozd kmetovalca Uroša Macerla, zaradi katerega je ta dobil status stranke v postopku, se v tokratni študiji niti po naključju ni smela pripetiti nobena napaka.

Strokovnjakom EIMV je uspelo z »upoštevanjem vseh veljavnih predpisov« in po »transparentnem« modelu iz vplivnega območja LC, ki je po novem enajstkrat manjši kot v stari študiji, saj sega le 150 metrov okrog dimnika, izbrisati vsa živa bitja na dveh nogah – razen delavcev LC. Če Lafargeu morda uspe po kakšnem čudežu »transparentno« prepričati državo, da vplivno območje ne sega dlje od tovarniškega dvorišča, bo sam sebi stranka v postopku. A soditi si ne bo mogel sam. Sodniki bodo tisti, ki ne verjamejo več, da za denar ni mogoče kupiti celo – vplivnega območja. Kot kaže, namerava trboveljska oblast bitko zanj (spet) prepustiti – Zagorjanom, sama pa, kot že oblast pred njo, pogledati stran od elaborata, ki je vplivno območje začrtal.

Kot da je zanjo, enako kot za LC in EIMV, kredibilen vsak, na spletu »dostopen« elaborat, napisan po »javno dostopnem disperzijskem modelu in na podlagi javno dostopnih podatkov Arsa«. Tistega Arsa, ki je Lafargeu nekoč že dal okoljsko dovoljenje in ga tudi vzel, tistega, čigar minister ni imel moči, da bi od LC dobil javne podatke, in tistega, ki je na spletu objavil emisije benzena, po katerih je bil LC slovenski rekorder, nato pa jih popravil. Po tej logiki so enako kot elaborat EIMV kredibilni tudi zapisi Ljubiteljev Zasavja, ki so v petek zakrožili po spletu, in grafiti, pred katerimi kliče na pomoč celo LC.

Njihov ponovni poskus, da bi dobili okoljsko dovoljenje za sosežiganje, kaže, da Lafargeeva igra v resnici ni tako transparentna, kot si prizadevajo dokazati. Zato tudi kredibilna ni več. Kajti Arso v ponovljenem postopku pridobivanja okoljskega dovoljenja od LC ni zahteval drugega kot »čistopis« prejšnje nepregledne vloge. A to so v LC razumeli po svoje: pri EIMV so naročili novo študijo vplivov na okolje, ki je za »nulto stanje« onesnaževalca vzela čas, ko ni obratoval in njegovega vpliva na okolje res ni bilo – razen psihološkega, s čedalje bolj glasno izraženo mržnjo do nasprotnikov sežiganja in celo z ustrahovanjem lastnih ljudi. Sto petnajst delovnih mest v LC ni nepomembnih. Toda ni nujno, da se skrb za delovna mesta in skrb za okolje izključujeta. Razen kadar tako hoče lastnik.