Izgubljena nevtralnost

Pregovor pravi, da gre v tretje rado. Toda prevzetost že tretje evropske komisije z reguliranjem roaminga med množicami v Evropski uniji povzroča veliko manj navdušenja kot pred slabim desetletjem, ko se je začelo plansko, skoraj nasilno nižanje takrat res oderuških cen za uporabo mobilnega telefona v tujini.

Zdaj cene roaminga v EU preprosto niso več pereča tema. Regulacija jih je, vsaj za telefoniranje in pošiljanje sporočil oklestila na sprejemljivo raven in tudi za prenos podatkov so operaterji nazadnje ponudili nekaj možnosti, ki uporabnikom omogočajo kolikor toliko normalno delovanje v tujini. Problem so cene zunaj Unije, vendar tega niti v torek sprejeta uredba ne bo rešila in ne more rešiti. Evropa bi morala delovati kot enoten trg brez dodatnih ovir, takoj ko prestopimo mejo. Vseeno pa je oklepanje problematike roaminga v brezidejni in za večje dosežke očitno nesposobni bruseljski politiki, veliko razočaranje. Na pravi enoten trg, ki bi omogočal kupovanje digitalnih vsebin in uživanje v njih, digitalno plačevanje in še kaj ne glede na trenutno lokacijo, čakamo že od začetka interneta. In se bomo še načakali.

Lobisti telekomunikacijske industrije so bruseljsko neambicioznost spretno izkoristili in v zameno za privolitev v (nedoločno) odpravo roaminga »pomagali« napisati dvoumna pravila internetne nevtralnosti, polna lukenj za potencialne zlorabe. Evropski poslanci, zaslepljeni z »velikim dosežkom« konca visokih počitniških telefonskih računov, so besedilo zagovarjali kot korak v pravo smer. Čeprav je jasno, da naslednjega koraka – strožjih in bolj konkretno napisanih pravil, ki ne bodo omogočala izjem –, ne bo niti poskusila uskladiti nobena komisarska ekipa v bližnji in bolj oddaljeni prihodnosti. Razen če bodo operaterji res popolnoma osiromašili internet, atraktivne storitve prenesli v svoja zaprta omrežja in »zastonj« ali poceni ponujali samo tisto, kar bodo sami hoteli. Nevarnost za vse našteto je realna, kajti industrija si je z razlogom več let prizadevala za dokončno uničenje načela spletne nevtralnosti, ki ga šefi največjih operaterskih monopolistov tako ali tako neprikrito iz dna duše sovražijo in prezirajo.

Kot zadnji branik pred dokončnim pokopom interneta, kot ga poznamo, tako stojijo le še nacionalni regulatorji in njihov nadrejeni, birokratski Berec. Nikakor druščina, ki ji je mogoče zaupati, da bo v prihodnjih mesecih, ko mora na podlagi sprejete uredbe določiti konkretna pravila, v ta besedila vnesla močnejše varovalke, kot so jih bili zmožni predstavniki komisije, ministri in poslanci. Poglejmo samo primer slovenskega regulatorja, agencije za komunikacijska omrežja in storitve. Po prvih uradnih pritožbah, da operaterji kršijo zakonska določila o nevtralnosti, je potreboval več kot pol leta, da se je nazadnje ob pritisku civilne družbe in dela medijev le opogumil in razsodil v korist nevtralnosti. Pa še takrat »pozabil« na določene kršitve, ki jih je kaznoval šele pozneje. Poleg tega bodo regulatorji pod pritiskom obljub o inovativnih storitvah, novih delovnih mestih, gospodarski rasti in podobnih večnih puhlicah. Zato ostaja malo upanja, da vsaj oni ne bodo popuščali operaterskim željam in pritiskom.