Tiskane izdaje
Kako pomagati otroku, ki je tako nasilen, da ogroža sebe in druge? To vprašanje si že dobro leto postavljajo ravnateljica, učitelji in starši iz ljubljanske Osnovne šole Savsko naselje. Zaradi bistrega fantiča, ki pa ima hude čustvene in vedenjske motnje, so ustrahovani otroci in je ogrožen redni pedagoški proces. Namesto da bi se ukvarjali z razvijanjem šolskega programa in načrtovanjem zabavnih in navdihujočih dodatnih dejavnosti, na šoli odgovarjajo na kazenske ovadbe in lažne prijave; iščoč pomoč, tavajo od institucije do institucije in redno telefonarijo na center za socialno delo.
Vsi vpleteni v zapleteno zgodbo, v kateri je morda največja žrtev nasilnež sam, so se ves ta čas zaletavali v zid papirologije, birokracije in suhoparnih abstraktnih pojasnil, kaj se že dela in česa se ne da narediti. Njihova izkušnja je javnosti nazorno prikazala, kako izgubljeno se v naši družbi lahko počutijo posamezniki, ki so se znašli v stiski in potrebujejo pomoč državnih ustanov. Kakšna je družba, v kateri so nemočni celo ljudje na takem položaju, kot je ravnatelj osnovne šole? Kakšna je država, ki tako rekoč »direktorje državnih ustanov« očitno ne doživlja kot partnerje, ampak kot nasprotnike? Če se celo oni ne znajdejo v primežu (nedelovanja) institucij, na koga naj se potem obrne slehernik?
Zgodba se je začela razpletati, ko so o njej začeli poročati mediji. Nanje so se obrnili obupani starši, ki niso več vedeli, kaj naj še naredijo, da zaščitijo svoje otroke. In ko se je začela razpletati, se je izkazalo, da njihova zgodba ni edina. S podobnimi primeri se srečujejo na številnih osnovnih šolah, ki so – tako je trenutno videti – edine ustanove v državi, dolžne sprejeti otroke, če so še tako vedenjsko neprilagojeni in v takih čustvenih stiskah, da v določenem trenutku morda sploh niso sposobni za šolanje. Šole morajo sprejeti tudi tiste otroke, ki jim drugi, denimo zdravniki, zaradi njihove ekstremne agresije zapirajo vrata, ker pravijo, da niso usposobljeni ali pristojni za delo z nasilnimi otroki. Zato niti ne morejo postaviti ali izključili morebitnih organskih vzrokov za nasilno ravnanje in jih ustrezno zdraviti, če je treba.
V tednu otroka in na dan duševnega zdravja tako lahko zapišemo, da pristojni v državi ne znajo ali nočejo pomagati otrokom, ki svoje čustvene stiske izražajo z neprimernim vedenjem. Ker ni ustreznega varovanega oddelka, je na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic med odraslimi pacienti najmanj sto, po nekaterih podatkih pa celo tristo otrok, za katere se ne ve, ali tja sploh sodijo; ve se le, da se jim je v nekem trenutku »odpeljalo«.
Kaj bi se zgodilo, če bi strokovnjaki, ki odločajo o zelo agresivnih otrocih, za nekaj ur prevzeli odgovornost zanje? Bi potem le poskrbeli, da njihova prihodnost ne bi bila več odvisna od nastajajočih resolucij in občasnih strokovnih obiskov na domu? Na otrocih se že pozna ekonomska kriza, ki je prizadela slovenske družine. Njihove stiske in odzivi so lakmusov papir družbe. Zato smo jim dolžni pomagati.
