Tiskane izdaje
Večstrankarski sistem je načeloma tekma različnih političnih konceptov, prostor soočenja, ring, pa parlamentarna dvorana, javne polemike, soočenja v medijih. Značilno slovensko zgražanje (zlasti) nad poslanci, ki da se »samo kregajo«, zato pogosto sodi v polje poenostavljanja, moraliziranja, celo nerazumevanja temeljnih pravil politične igre. Če politiki javno polemizirajo, imajo manj časa za spletkarjenje v zakulisju, konflikti in razlike pa so jasno razvidni in tako dani v javno presojo. Če se o ključnih konceptualnih vprašanjih izvoljeni predstavniki ne bi prepirali v parlamentu, bi se o njih na koncu državljani pač izrekali na ulici.
Zato s politično polemiko načeloma ni nič narobe. Nasprotno. Vsakomur, ki bo dal svoj glas na volitvah, je jasno, da se, denimo, SDS in NSi zavzemata za preimenovanje vojašnic in za prepoved udeležbe borcem NOB na državni proslavi, SD in PS sta nad tem zgroženi, SLS in DL pa iščeta svoj politični prostor nekje vmes. Jasno je, katere stranke so za večinsko domače lastništvo največjih bank in podjetij in katere za čim hitrejšo prodajo državnega premoženja. Vsaj približno se tudi ve, kdo je za ukinitev AUKN ali za nadaljevanje gradnje TEŠ 6 in kdo proti.
Vprašljiva je samo raven debate političnih izbrancev. Ta se s stopnjevanjem krize in skorajda predvolilne nervoze (četudi le pol leta po volitvah) razmeram primerno niža. Politiki postajajo v debatah o resnih stvareh osebni, žaljivi, predstavniki vlade, udobno podprti z močjo parlamentarne večine, pa tudi vse bolj arogantni. V preteklih dneh je tako državni sekretar finančnega ministrstva nadležno opozicijsko poslanko poslal brat časopise, če jo zanima, kaj se dogaja z NLB. Notranji minister je predsednici parlamentarne komisije cinično »svetoval«, naj se umiri, da bo bolj zdrava. Zlasti predsednik vlade in njegova stranka sta spet na okopih: odločba evropskega sodišča za človekove pravice je »torpedo«, Pahorjeva vlada »naravna katastrofa«, Milan Kučan pa »zombi mračne totalitarne preteklosti«
Kar kaže na drugo ključno težavo slovenske politične polemike: pomanjkanje argumentov, idej in novih konceptov. Bolj ko je debata prazna, brez vsebine, bolj žolčna je in bolj izključujoča do nasprotnikov. Ta hip ni videti, da bi imela vse ostrejša retorika sploh kakšno racionalno jedro. Vladno prenavljanje zgodovine sicer res mobilizira državljane ob temah iz preteklosti, ne more pa preusmeriti pozornosti z gospodarskega krča, padanja standarda (zlasti) srednjega razreda in spopada za nadzor nad preostankom državnega premoženja. Na drugi strani pa grožnje z interpelacijami ne morejo prikriti, da je opozicija ta hip še vedno šibka, neenotna in slabo artikulirana.
Edini neposredni učinek je torej razklana in vsevprek sprta javnost. Nauk je zato jasen: tudi če oblast ne ve, kaj dela, bi morala paziti vsaj, kaj govori.
