Izliv globoke države

Novo izlitje Wikileaksa je potrdilo, kar smo ves čas sumili – vse bolj digitalen svet okoli nas se pod svojo prijazno in uporabno povrhnjico spreminja v velikansko vohunsko orodje, nenehno usmerjeno v najbolj zasebne kotičke naših življenj. Tehnološka podjetja nas poskušajo potolažiti, da gre za več kot leto dni stare luknje v njihovih sistemih, kar je v digitalnem svetu skoraj arhaična preteklost, in da so jih večino že zakrpali. Eden od dokumentov omenja celo diskete, starodavno računalniško orodje iz devetdesetih, ki ga mlajši od trideset let morda sploh niso držali v rokah.

Nekateri varnostni strokovnjaki menijo, da sodeč po razkritem ameriški obveščevalni vrh ni veliko pred akademskimi raziskovalci in da so razkrita orodja obveščevalne agencije Cia predvsem zbirka »največjih hitov« hekerske skupnosti. A hkrati ne smemo pozabiti, da je bila najspretnejša ukana vraga, ko je prepričal svet, da ne obstaja. Gotovo bo »Trezor 7« hiter priročnik za obveščevalce, kriminalce in teroriste, kako vdirati v digitalne naprave. To je ena glavnih kritik na Wikileaksu in njenega guruja Juliana Assangea, menda bolj nagnjenega k odmevnosti kot odgovornosti.

Žvižgač Edward Snowden je svoje razkrivanje orožarne Nacionalne varnostne agencije (NSA) opravil precej skrbneje in bolj preudarno, sprožil je razpravo o ravnotežju med varnostjo in zasebnostjo ter vsaj navzven spremembe dela obveščevalne skupnosti v ZDA. Razkrito vohljanje v tujini je nerodno, ko gre za zaveznike, nihče pa se ne pritožuje nad uporabo vseh razpoložljivih orodij pri iskanju skrivnosti nasprotnika. Tako smo priča digitalni oboroževalni tekmi in nenehnih spopadov manjših razsežnosti, ki ves čas grozijo z razraščanjem v odkrito vojno. Če verjamemo ameriški varnostno-obveščevalni skupnosti, se predsedovanja Donalda Trumpa lahko radostimo tudi po zaslugi kremeljskih hekerjev.

Preiskovalci so hitro zavrgli ugibanja, ali gre spet za »rusko delo« in iščejo vir v lastnih vrstah. Če so ameriške obveščevalce na prelomu stoletja obtoževali, da zaradi premajhnega sodelovanja in izmenjave podatkov niso preprečili terorističnega napada 11. septembra 2001, imajo zdaj očitno nasprotne težave. V zadregi bi moral biti tudi Trump, če bi bil zmožen takšne samorefleksije, saj je kot kandidat razglasil »rad imam Wikileaks«. Curljanje podatkov ga moti le, ko je usmerjeno proti njemu. Zato spet napada obveščevalno skupnost, razglasil jo je za del »globoke države«, organiziran upor administracije proti njegovemu predsedovanju.

Delovanje nove oblasti gotovo sproža odpor tudi med delom ameriškega uradništva, toda za zdaj ne kaže, da bi šlo za organizirano zaroto. A morebitni upor ameriških obveščevalcev bi bila še slabša izbira, kot je predsedovanje zvezdnika resničnostne televizije. V času, ko je zasebnost klinično mrtva in ljudje prostovoljno na stene pritrjujejo mikrofone, povezane z internetom (halo, Amazonova Alexa), so organizacije, posvečene vohljanju, zadnje zatočišče za obrambo demokracije.