Izredni časi in rešitve

V kriznih časih se uresničijo ali pa vsaj slišijo rešitve ali predlogi, ki bi sicer obveljali za preveč radikalne ali nesprejemljive. To velja tudi za dve današnji bančni novici.

Najprej je odmevala pogumna – ali politično naivna? – napoved ministra z finance, da bo vladi predlagal prodajo celotne NLB, brez tiste obvezne »nacionalne« rezerve 25 odstotkov plus ena delnica. Ta izjava bo verjetno razvnela že tako razgrete politične strasti v državi, po drugi strani pa nakazuje, da se je nabor možnih interesentov za kapitalski vstop v NLB neznosno zožil. Ali pa tako meni vsaj minister Šušteršič.

Upajmo, da bo kmalu pojasnil, kakšnega aduta, če sploh, ima v rokah za našo največjo banko. To velja še toliko bolj, če upoštevamo zadnji »spin« nadobudne ekipe z ministrstva za finance – da sploh ne bi bil tak neuspeh, če bi banko prodali tudi za en evro, če bi kupec vnaprej zagotovil še 400 milijonov evrov za dokapitalizacijo.

Druga, že precej bolj otipljiva bančna novost, pa je novela zakona o bančništvu, ki izjemno povečuje formalna moč in vpliv Banke Slovenije. Ta bo odslej lahko sama odstavljala nekompetentne bančne nadzornike, imenovala izredne uprave bank in svoje pooblaščence v bankah za upravljanje tveganj, skrbela za prenos hranilnih vlog iz bank, ki bi šle v stečaj, v druge banke itd.

S tem zakonom, ki ga vlada pošilja v parlament z zahtevo po ekspresno hitrem sprejetju (v tednu ali dveh), v našem bančništvu po formalnopravni plati nič več ne bo tako, kot je bilo. Centralna banka dobiva izredna pooblastila za izredne čase. Ostaja pa nekoliko trpek vtis, da je ekipa guvernerja Marka Kranjca dobila taka polnomočja v roke vsaj štiri, pet let prepozno.