Tiskane izdaje
Osvojila sta bronasto kolajno, ki se je zdela še lani, ko je Bled gostil svetovno prvenstvo, domena znanstvene fantastike. A najpomembneje je, da sta verjela sama in potrdila, da se na Olimp ali tik podenj povzpnejo le najboljši, najvztrajnejši, najbolj disciplinirani in preudarni – ne glede na starost. V manj kot letu dni sta skovala novo kolajno, Iztokovo četrto na OI in Lukovo tretjo.
Obema gredo pohvale in čestitke, a razumljivo je bil Čop bolj izpostavljen mož današnjega uspeha. Storil je nekaj, kar se posreči le peščici vrhunskih športnikov – kariero je končal z enim od njenih vrhuncev. In to kakšno športno pot. Z zadnjo olimpijsko žlahtno kovino se je ovenčal v 41. letu starosti, natanko dvajset let in en dan po tem, ko sta skupaj z Denisom Žvegljem, zdaj predsednikom Veslaške zveze Slovenije, osvojila prvo olimpijsko kolajno za samostojno Slovenijo v Barceloni 1992. Kaj je treba imeti v sebi in storiti za to, da več kot dve desetletji krojiš svetovni vrh v vrhunskem športu, navadni smrtniki ne bomo nikoli popolnoma razumeli, pomembneje je, da znamo ceniti takšne dosežke.
Če bi bil Britanec, bi mu kot najuspešnejšemu olimpijcu v državi pripadel plemiški naziv, kot je njegovemu veslaškemu kolegu Stevu Redgravu. Pri nas je leta 2009 od predsednika republike prejel red za zasluge, a častni nazivi niso srž tega, kar lahko naredimo za naše športne junake in kar oni lahko naredijo za nas. Najpomembneje je, da šampioni dobijo pravo priložnost, da svoje neprecenljivo znanje tako ali drugače prenašajo naprej. »Iztok žlahtni« bo najbrž uspešen v vsem, česar se bo še lotil. Čez dve leti bodo na vrsti volitve za novega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije …
