Izvedenska vrzel

Po podatkih pravosodnega ministrstva najbolj primanjkuje tolmačev, med drugim, za wolof, urdu, paštu, somalski, romski in kurdski jezik ter izvedencev za forenzične preiskave, računalništvo in informatiko, elektronske komunikacije, veterinarstvo, nekatera področja medicine, daleč najbolj pa kliničnih psihologov. Če se na pristojnem ministrstvu z dejstvom, da potrebujejo usposobljene prevajalce za jezike, s katerimi so imeli doslej bolj malo stika in za katere mora marsikdo najbrž na googlu preveriti, kdo in kje jih govori, srečujejo zadnje čase, pa je pomanjkanje na drugih področjih, denimo kliničnih psihologov, že prav kronično. O tem, kako bi to vrzel premostili, so menda razmišljali že številni pravosodni ministri, a za zdaj očitno ne prav uspešno.

Na to, da je seznam 17 izvedencev klinične psihologije za ocene v družinskih sporih nesporno prekratek, opozarjajo zlasti sodišča. Že zdaj se vsaka zadeva, pri kateri morajo najeti izvedenca, bistveno podaljša, pravijo, da za najmanj pol leta, na ljubljansko okrožno sodišče pa se je lani kar tretjina od 160 primerov vrnila brez izdelanega mnenja. Čez slabi dve leti pa se bo – kot določa družinski zakonik – iz centrov za socialno delo na sodišča preselila še pristojnost odločanja o ukrepih, torej o rejništvu, posvojitvah, odvzemu, namestitvah v zavode. Po grobih ocenah pričakujejo pripad približno 450 dodatnih zadev na leto, za kar potrebujejo še devet novih sodnikov. Nihče si ne upa napovedati, kakšni bodo šele tedaj zastoji, če se pri izvedenstvu zadeve ne bodo uredile. Na pravosodnem ministrstvu zagotavljajo, da si na več načinov prizadevajo privabiti vse kompetentne akterje in upajo na rezultate.

Poznavalci razmer pa opozarjajo, da se problemov lotevajo na napačen način ali morda celo na napačnem koncu. Če država ugotavlja, da je kliničnih psihologov premalo – kar se pokaže tudi ob pogostih debatah glede neurejenosti področja psihoterapije –, bi najbrž po vsem tem času lahko kaj naredila glede financiranja in omogočanja njihove specializacije. Zdaj te specializacije večinoma plačujejo zavodi, pri katerih so psihologi zaposleni.

Ponekod v tujini klinične psihologe, ki se odločijo za izvedenstvo, dodatno usposabljajo za poznavanje sodnega postopka, načina izdelave mnenja in drugimi znanji, ki so specifična. V osnovnem poklicu se ljudje k njim zatekajo po pomoč, s svojimi težavami na dlani, kot izvedenci pa morajo pri ljudeh, ki jih poskušajo prepričati, da so krasni in sploh vzorni starši, prepoznati, kaj je najboljše za korist otroka in kdo bo to najbolje varoval. Potrebni so strokovnjaki z znanjem in veliko izkušnjami, predvsem v praksi. Marsikateri sodnik prostodušno prizna, da so nekatera izvedenska mnenja preprosto zanič napisana, a proti temu ne more kaj dosti. Razen tega, da ga ne upoštevajo. In potem najame še enega izvedenca in se kolesje ponovno ustavi za pol le ta.

Pristojni se zavedajo, da je področje družinskih razmerij posebno kritično, ker lahko odsotnost strokovnega pogleda usodno zaznamuje otroke in družino. A je to zavedanje premalo.