Tiskane izdaje
Evropska nogometna liga prvakov. Pred vsakim televizijskim prenosom z nogometnih zelenic, na katerih letos izvrstno nastopa tudi slovenski prvak Maribor, se na ekranih pojavi reklama za ruski Gazprom, ki je letos eden glavnih pokroviteljev tega elitnega evropskega nogometnega merjenja. Reklamnemu spotu, opremljenemu z nekaj najbolj znanimi glasbenimi odlomki Petra Iljiča Čajkovskega, po tehnični plati ni kaj očitati. Problem tiči drugje. Ta plinski velikan je namreč ena najbolj korumpiranih ruskih korporacij. In že dolgo eno najmočnejših orožij kremeljske zunanje politike.
Gari Kasparov, nekdanji svetovni šahovski prvak in opozicijski voditelj, ki iz varnostnih razlogov zdaj že nekaj časa živi v tujini, je pred časom dejal, da Moskva na tuje izvaža samo še dve stvari: energente in korupcijo … Mar Evropska nogometna zveza UEFA, ki je sprejela pokroviteljstvo Gazproma, tega ni vedela? Je v slepi sli po umazanih denarjih pohlepno zamižala na eno oko in s tem (ne)hote legalizirala korupcijo tudi v svojih vrstah? In s tem zavestno pozabila na znano opozorilo nekdanjega švicarskega tožilca Dicka Martyja, ki pravi, da se v Evropi in svetu še nikoli ni toliko govorilo o boju zoper korupcijo, a hkrati korupcija še nikoli ni tako divje cvetela, kot cveti danes …
Gazprom je Kremelj in Kremelj je Gazprom, bi lahko dejali za današnjo Rusijo. Tudi zato je Marshall Goldman, ameriški ekonomist in nekdanji profesor na Harvardu, Rusijo v svoji znani knjigi Oilopoly brez dlake na jeziku razglasil za nekakšen Gazpromistan, ki ga zdaj že petnajst let brutalno vodi Gazputin (aluzija na Rasputina, napol norega meniha, ki je povsem obvladoval carico Aleksandro, ženo zadnjega ruskega carja Nikolaja II.). Goldman ima po svoje prav. Za Vladimirja Putina je Gazprom »najsvetejše od najsvetejšega«. Neskončen vir denarja in hkrati močno orožje, s katerim ne izsiljuje le (neposlušnih) sosedov, ampak zna z njim sredi najhujše zime, kot se je že zgodilo, trdo pritisniti tudi na Evropsko unijo. Zato so Gazpromove vajeti pravzaprav že od prihoda na oblast v njegovih rokah, na najvišjih položajih pa sedijo izključno njegovi lojalisti. Iz KGB in iz Sankt Peterburga, kjer je nekoč bil namestnik župana Anatolija Sobčaka.
Za prvega moža Gazproma je denimo že leta 2001 postavil Alekseja Millerja, ki je bil nekoč njegov namestnik v peterburškem odboru za zunanje odnose. Med vodilnimi možmi, nekoč povezanimi s KGB, so denimo Valerij Golubjov, Andrej Akimov, Aleksander Medvedjev in ne nazadnje tudi Andrej Kruglov, vodja Gazpromovega direktorata za finance. Ta je nekoč delal v Dresdner Bank, ko je bil tam šef Matthias Warnig, nekdanji operativec vzhodnonemškega Stasija in dolgoletni Putinov znanec, ki je potem sodeloval tudi v projektu Severni tok (Nordstream), skupaj z nekdanjim nemškim kanclerjem Gerhardom Schröderjem. Najbolj znana imena evropske politike je Vladimir Putin snubil tudi za propadli Južni tok, toda Romano Prodi in Jacques Chirac sta tovrstno nespodobno povabilo takrat odločno zavrnila. Schröder te moči preprosto ni zmogel. Kremeljski dolarji so bili zanj močnejši od morale.
Putinovi možje skrbno nadzorujejo ves pretok denarja, ki ga prinašajo Gazpromovi posli. Švedski ekonomist Anders Aslund je zapisal, da je v Gazpromu samo leta 2011 neznano kam izginilo 40 milijard dolarjev, zato je to velikansko korporacijo brez dlake na jeziku razglasil za »združbo organiziranega kriminala«. Kam izginja Gazpromov denar, ne ve nihče. Dejstvo je, da ima podjetje samo v Rusiji skoraj sto hčerinskih družb in podružnic, še vsaj sto pa tudi v tujini. Profesorica Karen Dawisha v svoji najnovejši knjigi Putinova kleptokracija denimo piše, da je imel Gazprom še nedolgo tega pet družb registriranih na Deviških otokih, devet na Cipru, sedem v Švici in dve na Kajmanskih otokih. Vse kaže, da je izginuli denar, ki iz Gazproma vztrajno izpareva leta in leta, skrit prav na tajnih računih v davčnih oazah. V skladu z znanim Putinovim načelom, ki se glasi: »Za prijatelje vse, za sovražnike – zakon …« Zaradi takšne politike 110 ruskih milijarderjev danes obvladuje kar 35 odstotkov vsega ruskega bogastva.
Korupcija je eno najstrahotnejših bremen današnje Rusije. Po podatkih Transparency International korupcija tod na leto požre okrog 300 milijard dolarjev, kar je toliko, kot znaša ves bruto družbeni proizvod Danske na primer. Ali povedano še drugače: to je 37-krat več, piše Karen Dawisha, kot je ruska vlada še nedolgo nazaj namenjala za zdravstvo, šolstvo in kmetijstvo skupaj.
Kako je torej mogoče, da UEFA sprejme pokroviteljstvo korporacije, ki je dokazano ena najbolj korumpiranih na svetu? In zakaj jadrnica Esimit Europa 2 slovenskega poslovneža Igorja Simčiča, ki je letos že petič zapored zmagala na znameniti regati Barkovljanka, na svojih jadrih še vedno razkazuje Gazpromov logo? Pajdašenje s takšnimi korporacijami meče izjemno slabo luč na vrhunski šport, ki ga tudi zaradi tega vse pogosteje pretresajo različni škandali. Pogodbe z njimi dokazujejo, da boja proti korupciji v Evropi pravzaprav nihče ne jemlje resno, tisti, ki jih podpisujejo, pa pozabljajo, da si z njimi pravzaprav odpirajo pot v katastrofo.
