Izžeta pomaranča

Koliko besed je bilo zadnji teden izrečenih o zdravstvu in zdravnikih! Prava inflacija. Ves slovenski prostor je zdaj nabit s čustvi – nekateri sovražijo zdravnike, spet drugi sovražijo politike, tretji medije. Morda je šlo ves čas pravzaprav izključno za vzbujanje sovraštva. Kako se je to sploh lahko zgodilo?

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je po enourni stavki zdravnikov pred dobrim mesecem imela natanko dve možnosti: prisluhniti zdravnikom ali pa pokazati, da ji zanje ni mar. Čeprav brez zdravnikov ni oskrbe bolnikov, se je odločila za drugo možnost. Popoln prezir. Prejšnji teden, ko so kriminalisti sporočili, da je zdravnik Radan osumljen umorov, je imela spet dve možnosti: da v UKC vpraša, kako jim lahko pomaga, ali da na svojega »varovanca«, brez katerega ni slovenskega zdravstva, naščuva javnost. Tudi to pot se je odločila za drugo možnost. Govori sicer, da stavi na dialog, a je več znakov, da je prva dama zdravstva specialistka predvsem za drobne spletke z velikimi učinki. In tako so zdravniki in zobozdravniki danes stavkali.

Zdravniki s stavko opozarjajo na izžemanje že izžete pomarače. To si lahko »privoščijo«, ker so edina družbena skupina, ki je med seboj še povezana in zato dovolj močna, da stavko sploh lahko izpelje. Vsi drugi so že tako oslabljeni, da jim kakršenkoli protest niti na misel ne pride več. A ne samo zdravstvo, tudi druge javne službe, ki delujejo za državljane, se ukvarjajo z isto težavo kot zdravniki: s premalo denarja in lastno izčrpanostjo. Ko se bodo najprizadevnejši posamezniki iz njih umaknili in bodo delali zgolj tisto, za kar so plačani, se bodo javne storitve zares poslabšale.

Ali so državljani pripravljeni na padec standarda? Niso, je pokazala reprezentativna anketa Dela. Kar 85 odstotkov vprašanih se jih je izreklo za višji standard v zdravstvu. Toliko jih je namreč podprlo zdravnike v zahtevi, da bi imeli v ordinacijah več časa za bolnike. Če bi ljudi vprašali o kakovosti v šolstvu, o varnosti na cestah, zdravi hrani in podobnem, bi najbrž dobili podobne odgovore. Ljudje si želijo na boljše, ne na slabše.

Zdravniki so s stavko veliko tvegali. Njihova zahteva po precej višjih plačah je neuresničljiva v razmerah, ko se vse več ljudi pogreza v revščino. Tvegali so, da jih ljudje ne bodo razumeli. Zahteva zdravnikov je v resnici zahteva po reformi. To so tudi povedali. Reforma pomeni več denarja za zdravstvo. V anketi Dela je kar 38 odstotkov vprašanih povedalo, da so pripravljeni plačevati več, 55 odstotkov pa ne.

Politiki bi naredili več, če bi upoštevali ljudi in začeli razmere urejati, kot da merijo moči s tistimi, ki kličejo na pomoč. Če pa politiki vedo, da tega ne zmorejo ali da ni mogoče nič, naj ljudem to tudi povedo. A jim kar naprej servirajo misel, da je na krožniku vse, za neuspeh pa krivijo tiste, ki delajo.

Stavkovni dan je kljub burni celotedenski uverturi začuda minil mirno. Zdravniki so očitno stavkali deklarativno, dejansko pa so delali. Prepirljivi politiki bi se nad tem lahko zamislili.