Izziv prihodnosti: preživetje!

Deseta obletnica 11. septembra je mimo. Neskončno število analiz in novinarskih člankov se je v zadnjih dneh ukvarjalo s posledicami terorističnega napada na Združene države, na geostrateška razmerja in na varnostne razmere po svetu. Večina komentatorjev se je ukvarjala s preteklim desetletjem – s preteklostjo. O prihodnosti, denimo o prihodnjem desetletju, ni bilo veliko govora. Ne doma ne po svetu.

Neresno bi bilo trditi, da je prav napad na newyorška dvojčka in Pentagon tisto, kar je s posledičnimi brutalnimi vojnami v Afganistanu in Iraku povzročilo globalno finančno krizo. A dejstvo je, da je z več sto milijardami, vloženih v neskončno lačne vojne, ki so se začele zato, da bi trajale, in ne zato, da bi se v njih »zmagalo«, globalna vojna proti terorizmu – vojna terorja – močno pripomogla k novi gospodarski, politični in socialni resničnosti, ki je v zadnjem desetletju pripravila platformo novega sveta, v katerega – predvsem Evropejci – vstopamo zelo slabo pripravljeni. Zahod je v nezadržnem zatonu.

Vzpon Kitajske

Nepravične ameriške vojne v Afganistanu in Iraku so, kot smo že večkrat zapisali, Kitajski na stežaj odprle vrata tretjega sveta. Podobno velja tudi za Indijo in Brazilijo. Če se je kitajski geostrateški in gospodarski vpliv v devetdesetih letih (po padcu Berlinskega zidu) širil počasi, se je azijska sila v zadnjem desetletju dobesedno lahko sprehodila v izpraznjeni prostor. Drugače kot njenim kolonialnim predhodnikom Kitajcem na »osvajalnem« pohodu ni bilo treba izstreliti enega samega naboja in se pretvarjati, da jim je kaj do človekovih pravic in podobnega »balasta«.

Ko sem pred osmimi leti v Port Sudanu ob Rdečem morju vsako jutro opazoval ducate povsem enakih kitajskih avtobusov, ki so polni enako oblečenih kitajskih delavcev po obeh pasovih obmorske magistralne ceste kakor v znanstvenofantastičnem filmu brzeli na delovišča največjega naftovoda v tem delu Afrike, sem pomislil, da zrem v prihodnost. Ko sem lani iz do zob oboroženega ameriškega vojaškega vozila opazoval več sto kitajskih delavcev, ki so v afganistanski provinci Uruzgan brez vsakršnega varovanja »programirano« gradili gorsko cesto, je bila prihodnost že tu.

Zametki krize

Kriza zahodnega gospodarstva in izguba velikega dela trga v tretjem svetu sta popolnoma spremenili – utrdili – način delovanja in poslovanja. Potem ko je po padcu Sovjetske zveze in njenih satelitov Zahod izgubil velikega ideološkega nasprotnika, se je kapitalizem – sočasno z izbruhom globalizacije – nehal pretvarjati, da je lahko prijazen do ljudi. Kapital je čez noč izgubil konkurenco in zgodovina se je, vsaj za nekaj let, v resnici končala.

Ne smemo pozabiti, da se je država blaginje, o kateri smo pred kratkim še tako radi govorili, razvila na mejah komunističnega imperija ali vsaj v njegovi bližini; denimo v Skandinaviji in nekdanji Zahodni Nemčiji. Širjenje komunizma v Zahodno Evropo je bilo namreč mogoče ustaviti le z določenimi »socialističnimi koncesijami«.

Podobno se je zgodilo z mirovniškim gibanjem, ki je v zadnjem desetletju skoraj povsem odpovedalo ali pa je delovalo impotentno: v času vietnamske vojne so morali v vojno vsi zdravi mladi Američani. Močno mirovniško gibanje, ki je pomagalo ustaviti vojno in je rodilo najplodnejše obdobje popularne kulture v človeški zgodovini, ni izšlo iz velikih etičnih vzgibov, ampak iz strahu, da v vojno ne bo treba oditi slehernemu izmed nas.

Zahod na račun drugih

Zahod je do včeraj živel dobro, celo zelo dobro – a predvsem na račun tistih, ki so živeli slabše. Tistih, ki so izgubili svoje »ideološke zaveznike«. V času globalizacije je nastal nov globalni delovni razred. Brez sindikatov in kakršne koli pravice glasovanja. Kapitalizem je hitro odvrgel mrtvo težo v času velikega ideološkega spopada krvavo priborjenih delavskih pravic in vsega socialnega.

Gospodarska recesija je – ob dodatnem valu varnostne »paranoje« in v življenju v ozračju strahu – sprožila tudi počasen razpad zahodnega načina življenja in recesijo države. Razpad, ki bo ob današnjih kazalnikih v bližnji prihodnosti dobil močan pospešek, saj se je ameriška različica neoliberalnega kapitalizma v zadnjih letih vrednostno in po načinu delovanja precej približala kitajskemu kapitalo-komunizmu: divji mešanec, ki se rojeva iz navidez nezdružljivega partnertstva, bo imel neustavljiv apetit.

Ob tem nikakor ne smemo pozabiti na hitro povečujoče se število prebivalstva, demografske pretrese v tako imenovanem prvem svetu (»družba starcev«), klimatske spremembe ter novi veliki svetovni konflikt, ki marsikje – od Darfurja do Indonezije – traja že vsaj desetletje. Globalne vojne za energetske vire, vodo, zemljo, hrano in mali prostor v senci. Globalno vojno, ki bo gotovo sprožila še precej večje migracijske tokove kakor tiste, ki smo jim bili priča v zadnjem desetletju in se je Evropska unija nanje odzvala v slogu ksenofobne trdnjave: nekakšnega slonokoščenega stolpa oziroma Zelenega območja, kamor je dostop dovoljen le izbrancem. Cena za ksenofobijo bo (zasluženo) visoka.

In mi?

Slovenija je na »svet, ki prihaja«, popolnoma nepripravljena. Stara politična elita – na vseh kvaziideoloških poljih – si je prilastila državo in njeno bogastvo, ob tem pa onemogočila razvoj nove družbene elite. Po stopnji brezposelnosti med mladimi izobraženci smo v evropskem vrhu. Hkrati smo na petem mestu po zasedenosti površin z nakupovalnimi središči. Na dno evropske lestvice nas uvršča količina obdelovalnih površin in samopreskrba s hrano, predvsem z zelenjavo, kar utegne biti v prihodnosti ključno za preživetje.

Mladi, ki bi morali prevzemati vajeti države, se bojujejo za preživetje, ob tem pa zelo dobro vedo, kdo je kriv za položaj, v katerem so se znašli. Pohlepna oblast in neizprosni lastniki podjetij so jih potisnili v generacijski obračun, hkrati pa od njih zahtevajo »medgeneracijsko solidarnost«. Od generacij(e), ki bo prvič po drugi svetovni vojni živela slabše od svojih staršev, je kaj takšnega nepravično, celo nesolidarno pričakovati.

Ko so lani spomladi proti parlamentu po atenskem zgledu letele granitne kocke, se je javnost bolj ali manj zgražala, le redko kdo pa se je vprašal o globljih vzrokih nakopičene jeze, katere cilj je v pomanjkanju kakršnih koli upoštevanja vrednih političnih alternativ »politika kot taka«. Čeprav je to dejstvo strah vzbujajoče, saj apolitičnost omogoča razvoj skrajnih ideologij, drugače preprosto ni moglo biti. Že nekaj časa namreč ni več dovoljeno sanjati.