Jakličevo jabolko

Siliti lekarnarje, da prodajo čim več zdravil, je nezdravo.

Objavljeno
23. maj 2012 23.12
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Veliko razburjenja je povzročila včerajšnja informacija, da je Zoran Janković, župan, telefoniral Tomažu Gantarju, ministru za zdravje. In prav je tako. Še več, župana bi volivci zaradi tega morali poklicati na odgovornost in ga vprašati, za koga kot župan sploh skrbi? Za donos Jakličevega »jabolka zvestobe« ali za zdravje svojih občanov? To dvoje po zdravi pameti ne gre skupaj.

Ali je Janković v tem pogovoru grozil Gantarju, kot smo novinarji razumeli ministra, ali mu je le vljudno povedal, da se ne strinja z ugotovitvami ministrskega upravnega nadzora nad Lekarno Ljubljana, je popolnoma vseeno. Minister je izvedel uradni nadzor nad lekarno, v njem ugotovil finančne mahinacije in etično sporno ravnanje. Klic župana kaže na objestno razmišljanje, da lahko kar tako, po domače, »mi med seboj vse uredimo«. To je podobno, kot če bi župan poklical sodnika in mu rekel: »Ne zaprite tega človeka, jaz ga vendar potrebujem!« Ali je to med »fanti« v navadi? Kot je v navadi kotaljenje naših zlatih jabolk sem in tja med njihovimi podjetji?

Pravzaprav ni nič čudnega, da je župan Janković izgubil živce. V zadnjih dneh se je nanj z medijskimi objavami zgrnila kopica težav. Bolj kakor na politično obračunavanje – to bi vsekakor lažje razumeli pred volitvami kot po njih – kažejo razkritja najbrž na preprosto dejstvo, da vsaka setev prej ali slej obrodi sadove. Eden izmed njih je prav Jaklič.

Marko Jaklič se zmeraj giblje po robu dopustnega. Ko je bil še direktor Vzajemne, se je zaradi namere privatizacije te zavarovalnice z njim ukvarjala dobesedno vsa država – od okrajnega do vrhovnega sodišča, od najmanjše poslanske skupine do vlade in parlamenta. Uspelo se mu je izmuzniti v zavetje lekarne, vmes pa zablestel tudi kot črnograditelj. Tokrat bomo videli, ali so njegovi botri močnejši od pravice.