Janez ljubi žogo

Slovenija je že na nogah, v nedeljo pa bo prilepljena pred televizijske zaslone, ko se bo v Istanbulu odločalo o naslovu evropskega prvaka v košarki. Tudi dvorana Sinan Erdem bo slovenska, saj so velemojstrske predstave Gorana Dragića, Luke Dončića in soigralcev sprožile enega največjih navijaških eksodusov od osamosvojitve. Največje je še vedno romanje nogometnih navijačev na evropsko prvenstvo leta 2000, ko je 10.000 Slovencev preplavilo amsterdamski trg Dam. Košarkarska eksplozija navdušenja pa potrjuje, da »Janezi« še vedno ljubijo žogo, in predvsem to, da žoga tudi vse bolj ljubi njih.

Ob pogledu na zadnja štiri leta se Slovencem nasmešek lahko raztegne čez cel obraz, marsikoga pa lahko pregovorno zgrabi slovenska zavist. V najbolj razširjenih kolektivnih športih je Slovenija ena najbolj raznovrstnih (vele)sil. Hokejisti so bili leta 2014 sedmi na OI in si lani priigrali še en olimpijski nastop, odbojkarji so leta 2015 osvojili srebro na EP, rokometaši januarja letos bron na SP. Nogometna reprezentanca od leta 2010 ni bila na velikem tekmovanju in tudi zdaj ji ne kaže najbolje, se je pa Maribor že drugič v štirih letih uvrstil v ligo prvakov …

Po tej plati Slovenijo prekašata le vodilni sili Evropske unije Francija in Nemčija, v regiji nam sosedi in drugi nekdanji »bratje« že težko sledijo. In to na področju, ki je bilo v časih, ko smo živeli v skupni državi, njihova domena. Pa se zaradi tega nismo odpovedali svojemu nekdanjemu bistvu, ki so nam ga tako radi pripenjali južno od Kolpe. Še vedno znamo vsak zase smučati in skakati na snegu in tudi zmagovati kot kolektiv. Razprave o tem, ali s(m)o Slovenci le individualisti ali tudi ekipni igralci, so preživete. Kot tudi travme o miselnosti poražencev. Naši športniki so glede na denarni vložek in ozek kadrovski bazen preprosto vrhunski in izjemni.

Črne obete za prihodnje rodove to pot pustimo ob strani in uživajmo v morda neponovljivem trenutku. Noben čudež ne bo, če bo že zagotovljeno srebro jutri postalo zlato.