Tiskane izdaje
Če bo dal soglasje h kandidaturi za predsednika PS, bo Zoran Janković sprožil novo politično krizo. O tem ni nobenega dvoma. V svoji stranki bo najbrž z lahkoto premagal politično okorno Bratuškovo. Vendar to pomeni takojšen padec vlade – in ker nove, razen nepredstavljive koalicije Janša–Janković, ni več mogoče sestaviti, tudi predčasne volitve.
Domneve krogov blizu ljubljanskega župana, da bo vlada obstala, ker si koalicijske partnerice ne želijo na volitve, so popolnoma nerealne. Druga možnost, da namreč Janković na kongresu umakne kandidaturo, nato pa izstopi iz stranke, ni nič manj sporna. To bi stranko zagotovo dokončno razklalo, zredčilo vrste poslancev PS in s tem omajalo vladno večino. Tudi premierski in predsedniški položaj Bratuškove, ki bi tako po ovinku zmagala, bi bil zato okrnjen, invaliden.
Motivi, ki v tej zgodbi vodijo Zorana Jankovića, so nejasni. Slovenija je pod drobnogledom Bruslja. Vse delegacije, EU, MMF, EBRD, OECD ..., ki si podajajo kljuke, najprej zanima, ali imajo na drugi strani sogovornike s polnim mandatom. Padec vlade – katerakoli bi že bila – pomeni takojšen dvig pribitkov na slovenske obveznice, pa tudi konec ali vsaj zastoj projektov, ki Slovenijo še ločijo od največjih bolnikov Evrope. Janković zato nima nobenega racionalnega razloga za rušenje političnega projekta, ki je pred šestimi meseci nastal kot začasna, prehodna rešitev. Tudi stranke mu ni treba prevzemati. To lahko stori kadarkoli po tem, ko bo ekipa Bratuškove že končala umazani del posla – ki bi, tudi o tem ni dvoma, čakal vsako vlado.
Slovenija je na robu prepada, tja pa jo je pripeljala pogoltnost tranzicijskih elit, najbolj pa neodgovorna, nezrela in sebična politika. In prav ta jo bo – očitno – tudi potisnila čez rob.
