Tiskane izdaje
Po potrditvi arbitražnega sporazuma o načinu določitve meje med Slovenijo in Hrvaško na referendumu se je zdelo, da je Slovenija uspešno zaprla eno izmed nevralgičnih poglavij. Problem južne meje se je v zadnjih dvajsetih letih vedno potegnilo na plan pred volitvami ali ko je bilo treba preusmerjati pozornost javnosti. Po arbitražnem sporazumu so namreč čudežno izginili ribiški incidenti, akrobacije bratov Podobnik in Joška Jorasa, predvsem pa so bili s političnega zemljevida izbrisani skoraj vsi politiki, ki so se napajali v vrelcu nerešenih vprašanj s Hrvaško. Arbitražni sporazum in odločitev, da se meja uredi s pomočjo arbitražnega tribunala, ki bo trezno in na podlagi argumentov določil mejo med državama, sta imela več kot očitno zdravilne učinke. Po arbitražnem referendumu je imela politika le še eno nalogo: da izbere dobro pravno ekipo, omogoči pogoje za pripravo najboljšega možnega zagovora pred tribunalom in predvsem, da se ne vmešava več bistveno v vsebino, ki je bila bolj ali manj definirana z arbitražnim sporazumom.
Še preden je Pahorjeva ekipa dokončno zapustila vladne prostore, so na ministrstvu za zunanje zadeve najeli tuje odvetnike z bogatimi izkušnjami v mejnih arbitražah in sestavili razširjeno strokovno skupino, kar je nova vlada brez zadržkov prevzela. Premier Janez Janša je pred letom dni celo zagotavljal, da bodo arbitražni sporazum spoštovali, čeprav sam z njim osebno ni bil najbolj zadovoljen. Strokovna skupina je v tem obdobju pripravila tri vmesna poročila o pripravah na arbitražo, ki jih je vlada brez zadržkov potrdila. Ob predložitvi četrtega in verjetno končnega pa se je začelo zapletati. Najprej poročila ni bilo mogoče uvrstiti na dnevni red, ko se je to zgodilo, ga ni želela potrditi. Čas za predložitev memoranduma pa se neustavljivo izteka – 11. februarja bo treba na sodišču v Haagu odložiti pomembno pošto.
Po vztrajnem medijskem vrtanju, kaj se dogaja, smo slišali presenetljivo premierovo razlago: da zadeve v zvezi z arbitražo niso dobro pripravljene, več kot leto dni dela številnih strokovnjakov pa je primerjal s slabim spisom! Janša se je čez noč prelevil v vlogo učitelja, ki si dovoli arogantno poučevati tuje in domače izvedence, kako naj bi bil videti memorandum, s katerim bi želeli prepričati sodnike. Po javnih polemikah med premierom, zunanjim ministrom Karlom Erjavcem, ki je bil prisiljen braniti strokovno skupino, in skupino posameznikov iz pozabljenega Podobnikovega Zavoda 25. junij, so se začeli mednarodni pravniki držati za glave. Racionalne razlage, zakaj je Janša spet odkril južno mejo, ni – vsekakor pa pri razumevanju arbitražne šlamastike ni mogoče izključiti notranjepolitičnih razmer. Škoda, ki nastaja zaradi takega pristopa, je še obvladljiva. Upajmo le, da bodo na vladi, ki so ji šteti dnevi, razumeli sporočila z nočne seje odbora za zunanjo politiko.
