Janusov poker mejnikov

Kako pomembno vlogo igrajo trenerji v smučarskih skokih, na videz tako preprosti, v resnici pa nadvse zapleteni športni panogi, se je bilo mogoče v preteklosti že večkrat prepričati. Goran Janus, ki je tako rekoč čez noč prerodil slovensko skakanje, je najlepši primer za to, kaj vse se da doseči v eni sami sezoni.

Z izvrstno strokovno ekipo sodelavcev s pomočnikoma Janijem Grilcem in Nejcem Frankom ter kondicijskim trenerjem Matjažem Polakom in fizioterapevtom Tomažem Šušteršičem, dobrim in trdim delom ter pozitivno naravnanostjo je v reprezentanco vnesel odlično razpoloženje, ki ga je prej pod taktirko Matjaža Zupana tako zelo primanjkovalo. Ne, za letošnje uspehe nikakor ni zaslužno prejšnje vodstvo, kakor poskušajo zdaj prikazati ustvarjalci famoznega projekta z načrtovano osvojitvijo kolajne na olimpijskih igrah leta 2014 v Sočiju. Še več – zdaj naokrog razlagajo, da Janus pravzaprav pobira sadove njihovega dela, čeprav sami niti etapnih ciljev niso dosegali. Prav nasprotno; od njih so bili – če odmislimo moštveno bronasto odličje na lanskem nordijskem svetovnem prvenstvu v Oslu – bolj ali manj ves čas precej oddaljeni.

Za osvežitev (njihovega) spomina je pač treba še enkrat navesti, da v vsej prejšnji zimi naši reprezentanti niso zmogli niti ene uvrstitve med najboljšo deseterico v svetovnem pokalu na 120-metrskih skakalnicah. Za primerjavo: v tej so jih štirje različni skakalci dosegli že 15. Tudi zato preseneča zadnja Zupanova izjava, da je vesel, ker je izbrano vrsto zapustil v vzponu, pri čemer je imel verjetno v mislih standardno dobre predstave Kranjca & Co. v Planici. Toda njegovo razmišljanje je – roko na srce – skregano z zdravo pametjo. Le kako si lahko srečen, če se od reprezentance posloviš tik pred njenim vzletom med zvezde?

Kakor koli že, ta je zares zablestela šele z Janusovo ekipo. Da 41-letni Ljubljančan, nekdanji državni rekorder, odlično obvlada svoj posel, je dokazoval vso prejšnjo sezono, v kateri so njegovi varovanci nanizali rekordnih 32 uvrstitev med najboljšo trojico v celinskem pokalu in za nameček z Rokom Zimo dočakali prvega skupnega zmagovalca v tem tekmovanju. Uspešno delo je seveda s pomočniki, ki jih nikdar ne pozabi omeniti, prenesel še v reprezentanco A, s katero je letos podrl že štiri mejnike v našem skakanju.

Potem ko je s fanti pred tednom dni v Oberstdorfu slavil zgodovinsko prvo moštveno zmago na preizkušnjah za svetovni pokal in se z njo že sedem tekem pred koncem zime veselil izboljšanja slovenskega rekorda v pokalu narodov, je v soboto Roberta Kranjca kot našega prvega skakalca doslej popeljal do naslova svetovnega prvaka v smučarskih poletih, za piko na i pa ekipo še do bronaste kolajne. Kaj bi šele bilo, če bi imeli v vikersundski odpravi tudi Petra Prevca, ki je tako nesrečno padel na letalnici Heinija Klopferja, lahko zdaj le ugibamo. A po zadnjih uspehih so sanje spet dovoljene. In ne le to, zdaj jih »leteči Kranjčan« & co. celo uresničujejo.