Tiskane izdaje
Vse več samskih je trend, ki v zadnjih dvajsetih letih ni zajel le Slovenije. Zaznavajo ga v številnih družbah. In vendar – ali je to, da ednina vse bolj določa naš življenjski slog pravzaprav nekaj, kar je slabo? Ali dobro? Ali zgolj nov koncept?
Družina je bila dolgo pojmovana kot naša temeljna celica bivanja. A tako kot družina že dolgo ni več tradicionalna družina, tako izgublja tudi primat v načinu bivanja in življenja posameznic in posameznikov. Vse več je samskih. Družina namreč že dolgo ni več ekonomska skupnost, ki zagotavlja preživetje, temveč nam to omogočajo že enočlanska gospodinjstva. Skupno bivanje, ki je prinašalo zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb, je s prehodom v moderno družbo postalo postranskega pomena. Predvsem ženski del družine je dobil dostop do izobraževanja, zaposlitve in lastnega vira prihodka ter s tem tudi vse večje neodvisnosti – v vseh njenih ozirih.
Tradicionalne družine so namreč dolgo pomenile celico, ki ni bila naklonjena enakosti spolov. Pa ne družina sama po sebi, ampak v njej uveljavljene strukture. To delno velja še zdaj. Kdo in zakaj mora opraviti delo doma je v Sloveniji še vedno razumljeno nekoliko drugače kot marsikje v Evropi. In žensk je na vodilnih položajih v Sloveniji še vedno precej manj kot v tujini. A na moške lahko s prstom pokažemo le delno, delno ga moramo usmeriti v poslovna okolja, ki spodbujajo tako vedenje, delno pa tudi v ženske in njihovo miselnost, in to dvakratno. Prvič, ker mislijo, da morajo ravnati tako. In drugič, ker želijo biti močne, a obenem ne priznajo, da potrebujejo (partnerjevo) ramo. In tako je za uresničitev ambicij in želja, ki jih imajo posameznice in posamezniki, partnerstvo ali družina pogosto (pre)velika ovira.
Nekoč so bile značilnosti življenja v skupnosti, če poenostavimo, ekonomska povezanost oziroma odvisnost ter ustvarjanje potomstva. Danes so pričakovanja zelo drugačna. Saj ne da so s preteklimi izključevalna, a jih premagujejo nova, kot so ljubezen, zvestoba in sreča. A koliko je skupek vsega dosegljiv? In ko ni, vemo, kaj se zgodi.
Kljub vse bolj razpredajočemu individualizmu, obračanju človeka k sebi, a žal ne vase, je pomembno to, da človek zna ohraniti tiste vrednote, ki posameznike tako ali drugače držijo skupaj in ki so dandanes vse bolj pomembne.
Tu sta vse večja odtujenost in samozadostnost, ki sta med tistimi dejavniki, ki pomembno pripomorejo k tistemu, kar najbolj razjeda našo družbo, in to je apatija. Utrujenost in naveličanost potujeta iz osebnih odnosov v tkivo družbe in njene sisteme. Tudi zato je bila nekoč ena izmed funkcij družine stabilizacija osebnosti. Če je zdaj ne zmoremo uresničiti v množini, verjetno ni nič narobe, če je realizacija opravljena v ednini. A pomembna je ohranitev vrednot, na katere smo mogoče tako v parih in odnosih kot tudi v družbi pozabili. Solidarnost, strpnost in empatija. In to je gotovo za zdravo okolje, v katerem živimo, ključno.
samskost
|
Jaz pa ti. Pa družba.
Utrujenost in naveličanost potujeta iz osebnih odnosov v tkivo družbe in njene sisteme.
Objavljeno
15. september 2013 18.35
KLARA SKRINJAR FOTO: UROS HOCEVAR
