Jedrski cunami

Otok treh milj (1979), Černobil (1986) in Fukušima (2011). To so trije nagrobni kamni, ki jih bodo nekoč postavili na najvidnejše mesto na pokopališču jedrske energije. Če bo kdo preživel, da bo to naredil, se zdaj najbrž marsikdo sprašuje, ko iz varnega naslanjača gleda po televiziji, kako prvi in edini državi na svetu, ki je bila napadena z jedrskim orožjem, po 66 letih grozi podobna katastrofa. Le da jo tokrat utegne povzročiti »miroljubno izkoriščanje atoma«.

Ko so konec 50. let prejšnjega stoletja začeli postavljati jedrske elektrarne, so jih zagovorniki razglašali za »magični vir energije«, ki skoraj ne onesnažuje, če z njim pravilno ravnamo, tako proizvedeno elektriko pa so oglaševali kot »prepoceni, da bi jo merili«. Ko se je leta 1979 v ameriški zvezni državi Pennsylvanija zgodila podobna nesreča, kakršno zdaj doživljajo v Fukušimi, sedem let pozneje pa je počilo še v Černobilu, o tem, da je življenje v bližini jedrskih elektrarn varnejše kot vožnja z avtomobilom, prebivalstva niso več prepričali. Prav tako se je utopična vizija o poceni energiji sprevrgla v največjo menedžersko katastrofo v zgodovini poslovanja, saj so jo morali Američani v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja dvakrat reševati z denarjem davkoplačevalcev.

Bolj kot ekologija je bila računica glavni razlog, da vsaj v ZDA v zadnjih treh desetletjih niso postavili nobenega novega reaktorja, medtem ko so, na primer, v Franciji in na Japonskem še naprej gradili. V zadnjem času se je strah pred nesrečami polegel, jedrsko energijo pa so začeli politiki po svetu prodajati kot čistejšo alternativno »toplogredni« nafti in premogu. Trenutno po svetu gradijo približno 60 reaktorjev, v prihodnjih desetih letih pa jih načrtujejo še 150 ali več. Tudi nova ameriška administracija se je odločila, da bo finančno spodbudila zasebne vlagatelje, ki niso navdušeni nad stroški proizvajanja te »prepoceni, da bi jo prodajali« energije.

Zato utegne biti edina dobra novica, ki jo je proizvedla nedavna naravna katastrofa na Japonskem, ta, da bo zmanjšala apetite po tej »nenevarni« energiji. Če že kupi radioaktivnih odpadkov, s katerimi nihče zares ne ve, kaj početi, niso mogli prekriti te puhlice o varnosti miroljubnega izkoriščanja atoma, jo bodo nemara odplaknili vsaj valovi severnega Pacifika.