Jesen našega veka

Če del koalicije ne bo prekinil tranzicijskega vladanja, se nam pospešeno bliža palica iz Bruslja.

Objavljeno
01. september 2013 18.33
bsa*stroga Üola
Mario Belovič, notranja politika
Mario Belovič, notranja politika
Več kot teden dni trajajoče perturbacije zaradi klientelističnega imenovanja Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper so nekoliko zasenčile druge vladne politike, ki bodo določale nedvomno vročo družbeno jesen. Prihajajoči proračun za prihodnje leto, ki ga pravkar pripravlja vlada, je zasnovan varčevalno. Ker imamo v tem mandatu bolj ali manj tehnično vlado, to pomeni, da nam obseg javnih izdatkov pretežno določa evropska komisija, na naših podizvajalcih pa je, da odločijo, katera družbena skupina bo v grenkem kelihu varčevalnih ukrepov zajela večji požirek pelina. O suvereni ekonomski politiki države že dolgo ne moremo več govoriti.

Vse kaže, da se varčevalni kelih tokrat nagiba k ustom že zdaj revnih upokojencev. Tem je sicer uspelo postaviti barikade, na katerih stojijo s svojo stranko, pri tem pa jim asistira tudi največja sindikalna centrala. Karl Erjavec, ki strankarsko – in tudi osebno – politično platformo gradi na bolj ali manj načelni obrambi pravic upokojencev, se bo iz tega koalicijskega spora težko umaknil brez vsaj simbolne zmage.

Na drugi strani je dokaj trden liberalni blok z ministroma Gregorjem Virantom, Urošem Čuferjem in premierko Alenko Bratušek, ki kategorično nasprotuje uvedbi protikriznega davka, s čimer bi sicer postavili proračun brez večjih rezov v javne izdatke, a bi državljanom naložili vedno neprijetno davščino, ki bi zagotovo dodatno zavrla pešajočo potrošnjo.

Na takšnem političnem poligonu je žalostno opazovati prizadevanje nekaterih ministrov, ki se iskreno trudijo vsaj omiliti dogmo varčevalne doktrine, če že ne morejo prepričati svojih kolegov, da se je treba ukvarjati tudi z gospodarsko rastjo. Nad to nesrečno koalicijsko konstelacijo budno bdi evrokomisar Oli Rehn; da tranzicijski otroci ne bi zašli z začrtane ekonomske paradigme, ki jo Nemčija v prvi vrsti, z jasno geopolitično agendo, stihijsko uveljavlja nad staro celino.

Z nelagodjem lahko te dni spremljamo tudi Janeza Janšo in Katoliško cerkev, ki jima je naši solzni dolini, ki jo ozko grlo recesije lomi že več let zapored, v Rovtah uspelo uprizoriti tragično dilemo Antigone; s Kreoni kot glavnimi govorci.

Vse to je le še zadnji izraz pervertiranosti politične elite, ki se na enem polu utaplja v lobistični mlaki in še naprej zaseda položaje družbene moči predvsem zato, da vzdržuje svoje klientelistične mreže, na drugem polu pa vztrajajo družbeni struparji, ki so spomin na komunistični zločin sposobni zlorabiti za lažnivo interpretacijo zgodovinskih dejstev, ki je namenjena izključno reševanju njihovega močno okrnjenega političnega in moralnega ugleda.

Pred nekompromitiranim delom vladajoče koalicije je še zadnja priložnost, da si povrne vsaj del legitimnosti za svoj obstoj, ki ji jo je v realnem spopadu z drugimi centri moči simbolno zapravil Mefistofeles z Magistrata. Če ji namreč ne bo uspelo prekiniti tranzicijske metode vladanja, se nam z množičnimi protesti, ki ponovno dobivajo smisel in zagon, pospešeno bližajo predčasne volitve, popoln ekonomski kaos in palica gospodarjev iz Bruslja. V katero varno luko bodo podgane z ladje bežale takrat?