Julio za Italijane, Andrea za nas

Obnorela nas je odbojka, kakor nas ni še nikoli, pa čeprav je šport doma v antiki, igrali so ga že pred Kristusom, na novo izmislili in moderna pravila postavili pa spet v 19. stoletju. Šele zdaj, ko smo dobili kolajno iz Sofije, se mogoče vsaj malo zavedamo, kako razširjen in pomemben je na svetu, prav povsod ga igrajo. Samo v Italiji, ki smo jo v Sofiji zrinili z vrha, imajo več registriranih odbojkarjev, kakor nas je Slovencev vseh skupaj. Ker nas ni bilo v svetovnih ligah in nismo pobirali kolajn na velikih tekmah, smo na odbojkarje pozabljali. Publika se je vnemala za nogomet, ta je bil za vse, dokler je množice še zanimal. Potem se je intelektualna elita zagrela za košarko, industrijska središča za rokomet in delavska predmestja za hokej. Mogoče je bilo malo krivo tudi to, da smo odbojko spoznavali med služenjem vojaškega roka, igrali so jo oficirji, da so si krajšali čas.

Naši odbojkarji so že precej let junaki tujih velikih klubov, krajši čas so bili tudi enega našega, pa jim še nismo znali posvetiti pravšnje pozornosti. Moral je priti Andrea Giani, da nam je odprl oči, kakor je moral nekoč v Rim priti Julio Velasco, ki je iz Italije naredil svetovno odbojkarsko velesilo.

Velasco je prišel iz Argentine, nekaj časa je igral odbojko v italijanskih klubih, leta 1989 pa so ga postavili za trenerja italijanske reprezentance. Tako rekoč tisti trenutek se je začelo obdobje slave. Sestavil je ekipo, ki ji še zdaj z veliko nostalgije rečejo generacija fenomenov. Pobirali so kolajne kot za stavo, take ekipe niso imeli nikoli več, pa čeprav so ostali v vrhovih in je odbojka po nogometu najbolj množični šport. Dvorane so vedno polne, to vedo tudi naši srebrni junaki, ki skoraj vsi igrajo v italijanskih klubih.

Imena, kot so Andrea Zorzi, Andrea Giani, Paolo Tofoli, Pasquale Gravina in Marco Bracci, so pojem italijanskega športa, ne samo odbojke. Bili so dobri že prej, Julio Velasco, ki zdaj spet vodi argentinske odbojkarje, vmes pa se je v Rimu krajši čas ne tako uspešno poskusil v nogometu, je znal iz njih narediti zmagovalno ekipo. Tako nekako, kakor je Andrea Giani iz naših zelo dobrih odbojkarjev, ki jih je spoznaval že v italijanski ligi, naredil zmagovalno ekipo.

Andrea Giani je – to so prvi podatki iz njegove športne kariere –, zmagal na 79 tekmah od 80, na katerih je sodeloval! Osupljiv podatek, ki govori o njegovi zmagovalni miselnosti. Teh 79 tekem je dobil kot veslač, še preden se je preselil k odbojki. Njegov oče Dario, olimpionik, legenda italijanskega veslanja, je bil v Sabaudiji pri Rimu veslaški trener pri italijanski vojski. Fanta je najprej naredil za veslača. Ko se je odločil za odbojko, je Andrea Giani začel v D-ligi, pa so ga hitro odkrili pravšnji trenerji, ga odpeljali v Parmo, od tam je šlo samo naprej. Za reprezentanco je odigral 475 tekem, precej let bo moralo miniti, da ga bo kdo dohitel. V dvorano slavnih sodi, legenda italijanske odbojke je, najbrž ne bo minilo veliko let do tedaj, ko bo prevzel italijansko reprezentanco.

Italijani težko prebolevajo poraz proti Sloveniji v polfinalu evropskega prvenstva v Sofiji. Tudi odbojkarska javnost, ki ni zanemarljiva, saj je milijonska, je komaj kdaj slišala za slovensko reprezentanco. Zdaj bodo naše odbojkarje, ki igrajo v njihovih klubih, gotovo spremljali drugače kot doslej. Slovenija je srebrna, Italija je samo bronasta!