Tiskane izdaje
Priznam; k temu me je napeljala novinarska radovednost pa tudi prizadevanje za profesionalnost, ki v našem poklicu hitro upada, vsi pa je imamo polna usta.
Vsak novinar, ki poroča ali piše o begunski problematiki, ki je izjemno zapletena (pa tudi o vsem drugem), bi sebi in svojim bralcem, gledalcem in poslušalcem na veliko uslugo, če bi se kdaj odrekel svoji navidezni objektivnosti domnevno nevtralnega opazovalca in se prestavil v osrčje zadeve, o kateri poroča. Naj vam, dragi kolegi, povem kar takoj: nekajurni obiski, opazovanje od daleč, ne da bi si dobesedno umazali roke s posledicami begunske krize, in lovljenje najbolj dramatične fotografije, posnetka in srce parajoče zgodbe, nato pa nazaj v svoje tople domove, se opazovalcu z druge strani res zdijo kot navadno mrhovinarstvo.
»A takole smo videti, ko pridemo na hitro poročat o 'zadevi', nato pa se hitro umaknemo v svoje slonokoščene stolpe, uredniško vzvišenost nad realnim in svojo samozadostnost?« sem se vprašal in si hkrati odgovoril. Počutil sem se kot naši politiki, ki v pražnjih čeveljcih pridejo na kratko ocenit situacijo od daleč, nato pa o njej razdrejo nekaj tehnokratskih ali ksenfobnih besed.
Razlog za moje (za zdaj) enodnevno prostovoljstvo ni bil zlagani humanizem, ki ga na mejah v svojem mesijanstvu zganjajo nekateri aktivisti. Vem, da posameznik v globalnem problemu množičnih migracij, ki so posledica političnih, ekonomskih, klimatskih in še kakšnih razmer ne more storiti veliko. Ne domišljam si, da sem situacijo na meji videl v vsem njenem obsegu, da jo povsem razumem, in še manj, da imam vse odgovore nanjo. Nisem storil ne vem kaj. Namesto na izlet v naravo sem šel za en dan pomagat. Se sliši cinično? To je cinično kot le malokaj. Po svojih močeh sem pomagal in videl, kar sem lahko, zdaj pa o tem pišem, ker mislim, da bi morali tudi vi. Tudi zato, da vsi skupaj vidimo, da se cinizem našega časa da razbliniti, humanizem pa se začne z aktivnim državljanstvom, včasih tudi na (kriznem) terenu.
Standardi,
Center gotovo ne izpolnjuje sanitarnih standardov, kaj šele človeških. Prva stvar, ki jo prostovoljec zato dobi v roke, so zaščitne rokavice in maska za obraz. Zaudarja? Gotovo. Razloga sta dva in nobeden od njiju ni ta, da begunci prihajajo iz tuje kulture z drugačnimi higienskimi navadami.
Prvič: begunci se po dolgi poti preprosto nimajo kje umiti, čez mejo se jih žene kot živino, pogosto pa zaradi nadaljevanja poti za umivanje nimajo časa.
Drugič: begunski pritisk na meji je tako velik, da državi niti po enomesečnem trajanju krize (ki na drugih evropskih mejah, mimogrede, traja že vsaj desetletje) ni uspelo zagotoviti infrastrukture za njihovo začasno (!) namestitev, kaj šele organizirati dovolj ljudi, ki bi jo lahko primerno vzdrževali. Zato skoraj ni časa – tako je bilo tudi v mojem primeru –, da bi prostovoljci v kratkem času, ko je bil center prazen, lahko temeljito očistili prostore.
Upam si trditi, da državne strukture brez pomoči prostovoljcev in nevladnih organizacij ne bi bile sposobne vzdrževati niti tega; torej minimalnih pogojev za vsaj znosno prenočevanje beguncev pri nas.
Preden so popoldne v center pripeljali nove begunce, smo prostovoljci urejali skladišče hrane in oblačil ter pripravljali in delili obroke hrane za begunce, ki so jih policisti že registrirali in spustili na vlak proti Avstriji.
Resnost situacije in namerno slabo sodelovanje hrvaške oblasti z našo se pokaže v trenutku, ko pride policist in vpraša: »Prostovoljci, zdaj smo izvedeli, čez pol ure pride približno 1500 beguncev. Ali ste jim sposobni zagotoviti obroke?« Nihče ni odgovoril. Jaz nisem zato, ker sem – priznam, povsem neizkušen – bil prepričan, da jih nismo. In sem se – povsem neizkušen – zelo zmotil. Fantje in dekleta iz civilne zaščite, gasilci in prostovoljci smo v tem času nagrmadili dovolj kruha, vode, mleka, ribjih in drugih konzerv, sira, jabolk, sladkarij in sokov, in v nekaj več kot treh urah je bil vsakdo, ki je želel hrano, sit.
Težav s hrano in oblačili trenutno ni, zato mi je bilo kar nerodno odsloviti dva človekoljuba iz Nemčije, ki sta kar v osebnem avtu pripeljala pomoč za begunce.
Izjemna koordinacija vseh, ki se iz prve roke spopadajo s krizo
Največje objektivne težave na terenu so, milo rečeno, pomanjkljivo sporočanje hrvaških organov o prihodu beguncev, milo rečeno, pomanjkljiv krizni menedžement vrha države in lokalnih oblasti, ki se kaže predvsem v neprimerni infrastrukturi, kamor se namešča begunce, in pomanjkanje zdravniške oskrbe. O skupnem odzivu držav EU na begunsko krizo ne bi izgubljal besed. Niti o naših nestrpnih politikih in županih s sumljivo davčno napovedjo, ki so zavohali strah ljudi in si z razpihovanjem sovraštva želijo zaslužiti plačo.
Res je, da je ksenofobija pri lokalnih ljudeh navzoča vsaj tako kot širokosrčnost. A te, s katerimi sem v stiku, je bolj kot beguncev strah tega, da bi bili s tem globalnim problemom prepuščeni sami sebi. Ljudje kot vsi, pač. Dobri, slabi, dobri-slabi. Kot begunci.
Koordinacija vseh tistih, ki se vsak dan iz prve roke spopadajo z begunsko krizo, je bila vsaj v mojem primeru zelo velika. Policisti in vojaki, četudi opremljeni, kot da gredo begunsko krizo reševat na bojišče v Sirijo, v omenjenih neugodnih objektivnih razmerah delujejo zelo profesionalno in rešujejo celotno zadevo, sicer bi sistem preprosto razpadel. Ko sem jih gledal, sem se spomnil, da jim ista vlada, ki jih po medijih hvali, hoče še ta mesec znižati plače. Tudi delovanje gasilcev in civilne zaščite je na vrhunski ravni.
In begunci? Kakšni so begunci? Ljudje kot vsi, pač. Dobri, slabi, dobri-slabi. Kot vsi mi. In tudi to je eden od razlogov, da tole pišem. Prekiniti je namreč treba dvojno dehumanizacijo, ki smo ji priča. Begunce, ljudi, najprej dehumanizira ksenofobni del javnosti, ki jih slika kot živali, pozablja pa, da smo mi tisti, ki jih zapiramo v ograjene objekte in po cesti gonimo kot živino. Nato pa jih nehote dehumanizira še drugi del javnosti, lažno humanistični, ki ima sicer dobre namene, a begunce po nepotrebnem vrednostno slika kot idealne Rousseaujeve dobre divjake.
Obe podobi sta povsem izkrivljeni in, kar je še huje, zakrivata vzroke za nastale razmere: begunci so cena, ki jo plačujemo za globalno ekonomijo, ki temelji na kolonializmu in imperializmu velesil. Če imajo v takšnem svetu dobrine in surovine prost pretok, ljudje pa ne, so nove oblike apartheida, ki smo mu priča, neizogibne.
