V Strasbourgu bi teže trčila različnejša svetova dveh politikov, ki – paradoksalno – prihajata iz iste strankarske družine. Jean-Claude Juncker je starosta evropske politike, ki je bil že davnega leta 1991 sopodpisnik maastrichtske pogodbe. Do konca mandata njegove evropske komisije bo sicer minilo še nekaj časa, a njegov zadnji govor o stanju v Uniji je že nakazal želene smeri razvoja k samozavestnejši, bolj suvereni Evropi v čedalje bolj dinamičnem in nemirnem svetu. Premagovanje notranjega razdora bo ena od glavnih nalog.
Evropski komisiji pod Junckerjevim vodstvom se res lahko očita marsikaj. A Luksemburžan še vedno predstavlja odprto in liberalno Evropo, v kateri bi politiki, kakršen je Viktor Orbán, morali biti na obrobju. Četudi je v ozadju sprožitve postopka po 7. členu veliko taktiziranja, se je evropska politika morala odzvati na dogajanje na Madžarskem. Razsežnosti pojava Orbán so bile v osrednjem političnem toku predlogo prezrte. EU kot ideja, ki lahko navdihuje svet, ima v politikih, ki stavijo na hujskaštvo, izključevanje in nacionalizem, svojo temno plat.
Premier iz Budimpešte je dobil nedvoumno sporočilo, da članstvo v EU niso le denar in pravice, ampak tudi obveznosti, solidarnost, vrednote. Pričakovati je, da iz samega postopka po 7. členu ne bo nastalo veliko, saj je sprejemanje odločitev zapleteno. Države članice pa druga drugi raje ne nagajajo na tak način. Kljub temu je Orbán moral z grenkobo ugotoviti, da po drugi strani niso le levičarji in liberalci, ampak tudi samo jedro Evropske ljudske stranke. Kot takšen de facto izobčenec večje vloge v EU ne bo (več) mogel imeti.
To je eden od pogojev, da se bo Unija z Junckerjevo politično dediščino lahko reševala iz krize.