K postfaktični Sloveniji

Še ena v vrsti državnih strategij te dni dobiva dokončno podobo. Medijska. Na ministrstvu za kulturo pilijo zadnje podrobnosti dokumenta, ki ga velik del stroke nejevoljno sprejema, že odkar je ugledal luč sveta. Gre bolj ali manj za seznam želja, na kar kaže dejstvo, da ga bo kmalu in precej mimogrede potrdila vlada. In zadeva bo ad acta. Kljub prizadevanju največje parlamentarne stranke, da bi strategijo pomembno sooblikovali tudi izvoljenci ljudstva, bo torej ta le še en vladni papir. Kar je po svoje dobro. Če bi ji seveda sledila pomembnejša dejanja. Kar nekaj jih je. Z oznako »alarmantno«.

A dokler bo vladajoča koalicija medijsko politiko tiščala v ujetništvo kadrovsko povsem podhranjenega direktorata brez vodstva, kjer za nameček kujejo še filmsko politiko, bo medije reševala s figo v žepu. Nemčija, denimo, že danes zakonsko ukrepa zaradi pojava medijskih laži, proizvoda zdaj že skoraj institucionalizirane (oziroma inavgurirane) postfaktične družbe. Slovenska politika pa ne zmore odpraviti niti spornih zakonskih določb o popravkih in prikazih nasprotnih dejstev, s katerimi so si vplivneži pred desetletjem utrli neposredno pot do prvih strani ali minut.

Tako mora zdaj direktorat, ki ga skorajda ni (več), menda že do poletja pripraviti kar dva zakona – krovnega medijskega pa še RTV-novelo. Z obema si bo politika odprla toliko front, da jih zagotovo ne bo zmogla ubraniti. Sploh ker bo ob pomanjkanju »strokovcev« na ministrstvu del rešitev zagotovo spet spisala sama. Ali pa se bodo, po stari navadi, pojavile kar »same od sebe«. Podobno kot so se zloglasne radijske glasbene kvote, prvovrstni diletantizem, ki ga zdaj ne dohaja nihče. In bo – kot kaže – romal na ustavno sodišče.

In še je v medijski krajini političnih vsadkov, ki se jim politika verjetno ne bo odrekla. Bo zmogla regulacijo občinskih glasil? Trobil, ki so v posmeh novinarskim standardom? In v lokalnih okoljih gradijo kulte županskih osebnosti? Koalicija se bo morala odločiti tudi, ali dva milijona evrov na leto res dobijo (večinoma lokalni) programi posebnega pomena. Ali pa so to lokalni medijski samouki, ki s sredstvi za pluralizacijo pravzaprav poskrbijo za svoje plače, drobtinice odštejejo peščici prekarcev, vsebina pa je ob tem povsem nepomembna? Nujno bi bilo treba popraviti tudi zastarela zakonska določila o prepovedi navzkrižnega lastništva časopisov, radiev in televizij. Tako bi, vsaj na lokalni ravni, spodbudili povezovanje v medije, ki bi si zaslužili to poimenovanje. Ker bi nehali gledati le na svoj obstoj.

Politika bi – ob tem, ko se bo zagotovo spet zaplezala in medije urejala po svoje – lahko ob tem končno razmislila tudi o okrepitvi ne le medijskega direktorata, ampak tudi inšpekcije. Pravil je vedno več, nadzor pa pomanjkljiv in selektiven. Vdor plačanih v neodvisne novinarske vsebine je tako tudi pri nas mimogrede postal standard. Tudi novinarstvo, ki živi od laži, že imamo. Če bodo mediji še naprej zgolj občasni projekt politike, lahko direktorat za medije mirno preimenujemo v direktorat za razvoj postfaktične družbe.