Tiskane izdaje
Kadrovskih zapletov te vlade tako pri ministrih in drugih političnih funkcionarjih kot pri upravljavcih državnih naložb smo že vajeni. A tokratna kadrovska kuhinja, ki jo v zadnjih tednih lahko spremljamo okoli Slovenskega državnega holdinga (SDH), je presegla vse meje.
Začelo se je z imenovanjem vodstva SDH, ko je del članov stranke SD na vsak način hotel v upravo spraviti svojega kandidata, nadaljuje pa se z izbiro dveh novih nadzornikov te družbe. Ministri SD so se iz užaljenosti, ker tudi tokrat med izbranimi imeni ni bilo nobenega »njihovega«, glasovanja vzdržali. Kmalu se je izkazalo, da predlagana kandidata, ki sodita v krog SMC in Desusa, v resnici nosita nahrbtnik, kakršnega si za nadzornika 12 milijard evrov državnega premoženja ne bi želeli. Ministrica za finance je hitela pojasnjevati, da sta to kandidata, ki sta dobila blagoslov strokovne komisije in prestala tudi tehtnico politične sprejemljivosti. A Desus je stopil korak nazaj, ker da bo odločitev o podpori še pretehtal, SMC pa je v torek predlaganima spornima kandidatoma odrekla podporo pod pretvezo zapleta z neustreznima obrazcema, čeprav je ministrstvo administrativno napako vmes že uredilo. Za nameček se zdaj problematizirajo še ime nove šefinje SDH, njeno rezidentstvo in celo izobrazba.
Zdi se, da dobro leto dni pred volitvami vlada prava histerična vojna za položaje, povezane z upravljanjem državnih družb. Vsakdo bi rad h koritu spravil čim več »svojih«, in pri tem ne gre le za SDH, ampak tudi za nadzorniške ali direktorske stolčke v številnih državnih družbah, ki naj bi jih zasedli novi ali stari obrazi; denimo v Petrolu, Telekomu Slovenije, Zavarovalnici Triglav. V tej bitki za plen so, kot kaže, dovoljena vsa sredstva, tudi odkrita medstrankarska obračunavanja, javne diskreditacije kandidatov, tudi kadar niso upravičene. Najbolj strašljivo pa je, da politiki o tem brezsramno govorijo in očitno sploh ne pomislijo, da bi s tem lahko bilo kaj narobe. SD je s podporo Desusa predlagala celo zakon, ki bi povečal število nadzornikov SDH in uvedel nekakšne odbore družbe, s čimer bi politika dobila še več priložnosti za ustoličenje »naših« in »vaših«, s tem pa tudi možnost vpliva na upravljanje državnih naložb. Na srečo so vsaj v SMC temu odrekli podporo.
Izbor odgovornih izključno po strokovnih merilih, na kar je ob izvolitvi prisegala Cerarjeva vlada, je, kot kaže, le še lep spomin, ki v resnici zaradi dosedanjih kadrovalnih praks postaja tudi vse težje dosegljiv. Ne le zaradi vsakokratne politizacije teh postopkov, ampak ker se za položaje v državnih družbah prijavlja vse manj prvokategornikov. Tisti najsposobnejši se preprosto ne želijo spuščati v interesne igre, se izpostavljati in si umazati imena, plače v državnih družbah pa že dolgo niso magnet za te funkcije. Tako to vse bolj postaja domena tistih, ki takšne vloge prevzemajo zaradi »poslanstva«, in ne strokovnosti. Politiki pa se bodo potem vedno znova čudili, zakaj slovenska državna podjetja ne ustvarjajo ustreznih donosov.
