Kaj bi rekel Pučnik

Politični kontekst, v katerem se mora nekdo sklicevati na Jožeta Pučnika, je mogoče razložiti le na dva načina: da gre za veliko krivico, ki je primerljiva s Pučnikovo, ali pa gre za nekaj zelo umazanega, kar se želi izprati s čistim imenom.

Objavljeno
09. marec 2011 19.15
Posodobljeno
09. marec 2011 19.15
Dr. Jože Pučnik
Janez Markeš, Mnenja
Janez Markeš, Mnenja
Napočil je čas, kakor se je izrazil Türk, da se Janšo zaustavi. To so obtožujoče ugotovitve, ki jih je dr. Milan Zver prek spletnih strani stranke ta teden naslovil na javnost. Janša je »predvsem žrtev nizke osebne kulture in profesionalne neetike dobro plačanih apologetov stare politike«. Kaj bi na to porekel Pučnik, se je vprašal in si odgovoril: Postavil bi se v bran Janši, razvoju, njegovim reformam, zagotovil bi nekaj, »kar so od nekdaj odrekali tako Pučniku kot Janši, to je pravico do človeškega dostojanstva«.

Politični kontekst, v katerem se mora nekdo sklicevati na Jožeta Pučnika, je mogoče razložiti le na dva načina: da gre za veliko krivico, ki je primerljiva s Pučnikovo, ali pa gre za nekaj zelo umazanega, kar se želi izprati s čistim imenom.

Smo lahko dobro razumeli, kar je imel povedati Zver, ki še vedno ne razume razlike med politiko in civilno družbo? Na eni strani naj bi imeli predsednika dr. Danila Türka, ki je naročil pogrom in zaustavitev Janše, na drugi Janeza Janšo, zaslužnega osamosvojitelja, ki naj bi bil Türkova žrtev. Vsi, ki smo o Janševem grehu (prevari) spregovorili na glas, naj bi bili dobro plačani apologeti stare politike in nimamo osebne kulture ter profesionalne etike? Ta Zverova teza po politični topoumnosti presega meje neuke drznosti in z vso gotovostjo je mogoče trditi, da Jože Pučnik pri takšnem podjetju ne bi sodeloval pod nikakršnim pogojem.

Ponovimo dejstva. Tisti, ki je koga napadel, ni bil Türk, temveč je z »velikovškimi« obtožbami Türka napadel Janša. Predloženi dokazi so nedvoumno pokazali, da neupravičeno. Janša se Türku ni opravičil za ponaredek in krive obtožbe, torej je bil on tisti, ki je pokazal neverjetno nizko osebno kulturo in nevzgojenost, zato žrtev obojega ni bil on, temveč predsednik države. Resnica o ponaredku ni prišla na dan zaradi profesionalne neetike, temveč prav v imenu etike. In končno, kako človeka, ki si drzne diskvalificirati ljudi s sintagmo o apologetih stare politike, ni sram govoriti o človeškem dostojanstvu? Mar niso to lastnosti nevzgojenih in neotesanih ljudi?

Vzorec obrnjenih vlog pri odzivih na dogajanje pove veliko, to pa lahko pojasni prenekatero nejasno dogajanje za nazaj. Janša je steklenici odbil zamašek, iz nje izpustil hudobnega duha, po neuspelem poskusu diskvalifikacije pa bi bil rad žrtev iste hudobije. Zgodil se mu je paradoks atentatorjev v Velikovcu, ki sta nastavljala bombo: ko se je ta raztreščila, je enemu razmesarila nogo. Bil je žrtev bombnega atentata, ki ga je izvedel sam. Podobno je Janša zdaj žrtev »udbovske« eksplozije dobro varovanih skrivnosti trgovanja z orožjem, ki bi verjetno obtičale v sefih in skrivališčih, če ne bi bil sam prižgal zažigalne vrvice. Toda za njegove pretekle grehe si predstavniki civilne družbe ne dovolimo, da bi nas vpletli v demonsko predstavo alibijev, ki ne dosegajo niti ravni slabe vesti. S tem bo moral opraviti sam, pomaga naj mu dr. Zver. Kaj pa njuna moralna vrednost v primerjavi z Jožetom Pučnikom?

Na ravni trdnosti načel in v življenjskih ravnanjih primerjati Zvera in Janšo z Jožetom Pučnikom bi bilo podobno kakor glede trdnosti primerjati svinec in diamant. Lahko je res, celo zelo mogoče je, da so v Sloveniji še ostanki udbovskih interesnih skupin. Lahko jim tudi pride prav, da je bil Janša ujet na laži. Toda to ne spremeni dejstva, da je Janša lagal najmanj o predsedniku države in da takšnemu človeku ni mogoče zaupati.