Kaj, če župan izgubi mero?

Se res vsi podrejeni pri polni zavesti strinjajo s tako županovo logiko?

Objavljeno
26. februar 2018 19.55
Boris Popovič - kandidat za predsednika 25.septembra 2017 [Boris Popovič,kandidati,župani,kandidature,Koper,Ljubljana]
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Postavimo teoretično možnost, da se kateremu od županov v tej državi omrači um. Kakšne bodo posledice? Še naprej bo županoval in povzročal preglavice. V Sloveniji namreč nimamo instituta odpoklica župana. Slovenska ustava predvideva ustavno obtožbo za predsednika države, imamo tudi interpelacijo za vlado in ministre. Nimamo pa zakona, s katerim bi odpoklicali župana. Odpokličemo ga lahko samo iz krivdnih razlogov.

Minule dni vsaj dva župana dveh večjih mestnih občin povzročata obče zgražanje javnosti. Mariborski Andrej Fištravec je v zobeh zaradi milo rečeno čudnega zaposlovanja, koprski Boris Popovič pa je od podrejenega direktorja komunalnega podjetja iz osebnih razlogov zahteval razrešitev uslužbenke tega podjetja in celo prekinitev delovnega razmerja. S prvo zahtevo (razrešitev funkcije) je uspel, pri drugi pa se mu je podrejeni Gašpar G. Mišič uprl. Kako si lahko župan dovoli kaj takega? In do kod vse sega županova »šiba«?

Da župan nastavlja svoje kadre na vse mogoče položaje, vedo vsi, nihče pa se takšni praksi ne postavi po robu. Da pa bi se župan lahko vtikal v prav vsa delovna mesta v občinskih podjetjih, zavodih in institucijah, česa takega si res nismo predstavljali. Še posebej ne, da bi se vtikal zaradi specifičnih osebnih interesov. V vseh teh podjetjih je zaposlenih, denimo, tisoč ljudi, če prištejemo še družinske člane, to pomeni več tisoč volivcev. Če lahko s svojimi odločitvami tako zlahka vpliva še na druga podjetja v občini (usodno na razvoj strateško pomembne Luke), pomeni, da spreminja občino v zasebno podjetje, v katerem množico zaposlenih in družinskih članov podreja v volilne statiste lažne demokracije. Nič čudnega, da v takih okoliščinah manj razsvetljeni vladar izgubi smisel za orientacijo, občutek za mero dobrega okusa, kompas, če hočete. So v takih primerih res edino upanje volitve? Tudi volitve so, ob nizki volilni udeležbi, v času splošne nezainteresiranosti za kandidiranje na skrajno razvrednotene politične funkcije, pravzaprav slaba tolažba in zanemarljiv up.

Popolna farsa pa je, če nam potem taki župani, ki plačujejo prekarce (in na občini zaposlene), da pišejo hvalisave komentarje, lažne obtožbe o domnevnih morilcih, blatijo po spletu in družbenih omrežjih, ob tako skrajno nedemokratičnih oblikah vladanja, solijo pamet s puhlicami, kako jim vendar demokratične volitve legitimirajo samodrštvo. Da jim sam položaj dopušča odločanje o življenju, zaposlitvi, odpuščanju z dela ali o životarjenju svojih občanov. Če jim županstvo res odpira možnost takih božanskih odločitev, potem si navadni smrtniki ne moremo pomagati. Lahko se vdamo v usodo in upamo, da se bomo kako izognili tiraniji. Ali pa nekaj naredimo proti njej. Zgodovina uči, da so se diktatorjevi pajdaši po padcu režima vedno opravičevali, češ da niso imeli druge izbire. Okolja, ki vzdržujejo samodržce, delujejo proti svoji svobodi in proti svobodi bližnjih. Se res vsi podrejeni pri polni zavesti strinjajo s tako županovo logiko?