Kaj storiti, ko se svet ohlaja

Še posebno v Sloveniji bi se morali ob novih slabih napovedih oglasiti alarmi v vladnih palačah.

Objavljeno
15. oktober 2019 18.20
Posodobljeno
15. oktober 2019 21.56
KARIKATURA: Marko Kočevar
Svetovno gospodarstvo se že dobro leto ohlaja, rast svetovne trgovine postaja simbolična, industrija, posebno avtomobilska, se krči – in tej poti navzdol še kar ni videti konca. Logična posledica je, da je Mednarodni denarni sklad (IMF) zdaj že četrtič letos znižal gospodarske napovedi za ves svet, izjema je le nekaj držav, predvsem afriških in tistih najmanj vpetih v svetovne gospodarske tokove. Geopolitične negotovosti in težave so globalne, tudi kitajska, indijska in druge azijske lokomotive, nekoč skoraj imune za gospodarske težave razvitega dela sveta, zdaj vlečejo vse počasneje. Tako slabih gospodarskih obetov ni bilo že deset let.



Kako torej naprej? Marsikaj bo odvisno od muhavosti ali pragmatičnosti predsednika prve svetovne velesile, ki bi najraje še naprej serijsko uvajal carine Kitajcem, Evropejcem in vsem drugim. Optimisti sicer računajo, da si Trump v letu volitev 2020 ne bo želel slabih gospodarskih novic in bo ravnal bolj spravljivo, tudi v smislu umiritve trgovinskih konfliktov, kar bi na koncu gotovo podprli tudi investitorji na Wall Streetu. Res je tudi, da je svetovna ekonomija vezna posoda, kjer v trgovinskih in carinskih vojnah na koncu izgubljata obe strani.

A vseeno se ne gre zanašati, da bodo morebitni »mirovni« trgovinski dogovori med ZDA in drugimi svetovnimi akterji sprejeti hitro in učinkovito. Še posebno v Sloveniji bi se morali ob novih slabih napovedih oglasiti alarmni zvonci v vladnih palačah na Gregorčičevi ulici in še kje.

Če se bo porazno usihanje svetovne trgovine nadaljevalo – in to je vsaj kratkoročno precej verjetno, še sploh pa ob trdem brexitu in nadaljevanju udrihanja s carinsko gorjačo – bo to najbolj prizadelo majhna in odprta gospodarstva, kot je slovensko, ki ne morejo v neskončnost računati na rast domačega povpraševanja.

Ob morebitnem poslabševanju razmer se tudi na morebitno protikrizno pomoč denarne politike ne bomo mogli zanašati, saj smo denarno suverenost prenesli v Frankfurt, na ECB, ki ji prav tako zmanjkuje protikriznega streliva. Kar pa imamo lahko v svojih rokah, je zdrava fiskalna politika in boljša priprava na morebitni gospodarski zastoj in nove zunanje šoke, ki se še lahko zgodijo. Ali to slišijo in ukrepajo tudi naši odločevalci, pa je že drugo vprašanje.