Kaj Twitter, 
pojdi na banko!

Klofuto mu je hitro vrnil Slavoj Žižek, ki je v Janševih nastopih, »kadar je res jezen«, prepoznal najslavnejšega beduina Moamerja Gadafija. Ta nikakor noče popustiti množicam na ulici, ampak je za oblast pripravljen preliti kri sodržavljanov. Ko so se pozivi o zamenjavi oblastnikov iz severne Afrike razširili še v nekatere države na Arabskem polotoku in do Irana, je bilo oportuno razglabljati, ali se kaj podobnega lahko primeri tudi pri nas. Čeprav so tudi na Hrvaškem, po zgledu iranske »tviter revolucije«, prek socialnega omrežja Facebook organizirali medijsko precej odmevne, sicer pa slabo obiskane demonstracije, je jasno, da nimamo enakih težav, kot jih imajo v islamskem svetu, zato nas ta val nezadovoljstva ne more doseči.

To pa ne pomeni, da v zahodni civilizaciji nimamo perečih težav, ki bi lahko pognale ljudi na ulice. V Evropi se sicer zdi, da so se strasti nekoliko umirile, ko se je polegla grška kriza. Po eni strani spodbudni gospodarski kazalniki, predvsem nemški in francoski, vlivajo optimizem tudi drugim članicam Unije, da bomo krizo vendarle premagali, ne da bi za to plačali previsoko ceno, po drugi pa se razkrivajo čedalje večje anomalije, ki jih v času konjunkture nihče ni hotel videti.

Pravzaprav je pravi čudež, da je vrhunec protestov v Sloveniji - ob vseh menedžerskih odkupih, izigranih in ogoljufanih delavcih, oškodovanjih družbenega premoženja, domačijskih poslih med gospodarstvom in politiko, ki je nemalokrat privedlo do odtekanja denarja v davčne oaze - simbolno pomenila ročna granata na Vegradovih vratih.

Zgolj s preživetjem oziroma životarjenjem pa se, kot kaže, ne bodo sprijaznili samostojni podjetniki in obrtniki. Ti so se v zadnjih mesecih pogajali z državo, vendar jim je prekipelo, ko je državni zbor iz odločanja izločil zakon, ki naj bi urejal plačilno nedisciplino. Glede na to, da je to pri nas že leta ogromna težava, najbrž ni daleč od resnice, da je omogočanje plačilne nediscipline namerna sistemska napaka, ki je voda na mlin velikim gospodarskim subjektom, obrtnike pa potiska na rob preživetja. Od države je neodgovorno, da ustreznega zakona ne sprejme v najkrajšem možnem času, zato je mogoče razumeti tudi grožnjo obrtnikov, da bodo v petih korakih stopnjevali državljansko nepokorščino.

Najbolj drastičen se zdi dvig vlog iz bank vseh 52.000 samostojnih podjetnikov, 108.000 zaposlenih pri obrtnikih in njihovih družinskih članov. Ocene o »kupni« moči te skupine sicer močno nihajo, od 300 milijonov (Banka Slovenije) do petih milijard evrov (obrtno-podjetniška zbornica), vendar bi uspešno izvedena akcija gotovo pustila posledice v bančnem sistemu. Morda bi celo zlomila državno NLB, ki nestrpno čaka na 250 milijonov dokapitalizacijskih evrov. Na prvi pogled se zdi, da so obrtniki v bankah našli prave tarče, ker jih kreditni krč še dodatno tolče, vendar bi posledice čutil ves gospodarski sistem in vsa gospodinjstva. Prav zato pa bo politika, ki se spozna predvsem na število volilnih glasov, morala hitro najti rešitve za bolj prijazno podjetniško okolje - ali pa se posloviti od oblasti. Za to ne bo potrebna »tviter revolucija«; dovolj bo že uresničitev grožnje o marčnem dvigu denarja iz bank.