Tiskane izdaje
Pregledovali smo različne razpise, ki so jih tisti, ki za znanost delijo denar, v zadnjih letih objavili. Hitro smo pri enem odkrili, da je bilo med 56 ocenjevalci kar 12 posredno izbranih. »Svoje« vloge sicer niso presojali, so pa nekaj tistih, ki so se poleg njihove institucije in podoktorskega raziskovalca, ki so mu bili vsaj formalno šefi, potegovali za sredstva na istem razpisu. Vse omenjene ocenjevalce smo seznanili z našo ugotovitvijo. In bili nad njihovimi odgovori presenečeni. »Kaj vam ni jasno?!« bi lahko na kratko povzeli njihove odzive.
Po desetih takšnih elektronskih sporočilih ali klicih v dveh dneh se dvomov, da smo morda kaj spregledali, nismo znebili. Še enkrat smo začeli brati razpis, njemu priložene dokumente, zakone, etični kodeks javnih uslužbencev, načelna mnenja Komisije za preprečevanje korupcije ... S pisnim vprašanjem smo se nato obrnili še na nekdanjega predsednika računskega sodišča, torej organ, ki izvaja nadzor nad porabo javnega denarja. Prosil nas je, da ga pokličemo. Zakaj? Zato, ker je bil prepričan, da narobe razume naše vprašanje – mislil je, da mu nekaj ni jasno. Toda ne, vse je prav razumel, zato, razumljivo, ni mogel skriti začudenja, da je takšna izvedba razpisa sploh še mogoča. Kljub temu smo poklicali še tri Slovence, ki pogosto ocenjujejo prijavljene vloge na evropskih razpisih. In za tem postavili piko pri ugotovitvi, da nismo mi tisti, ki nam v tem primeru nekaj ni jasno.
Pravila za izogibanje morebitnemu nasprotju interesov so v evropski komisiji in na slovenskem ministrstvu za izobraževanje na papirju enaka. Ni pa enako razumevanje tega, kar na njem piše. Ministrstvo, ki se mu je, kot kaže, pri izvedbi razpisa za podelitev evropskih sredstev mudilo, pri tem pa so iskali še strokovnjake, ki bi svoje delo opravili brezplačno, je bilo namreč opozorjeno, da bodo nekateri ocenjevalci člani prijavljenih ekip. Tega so se, pravijo, zavedali tudi sami. In to se jim ni zdelo sporno. V nasprotju z njihovimi evropskimi kolegi, ki možnost za nasprotje interesov poskušajo preprečiti že na prvi možni točki – tiste, ki bi bili lahko na kakršenkoli način povezani z le enim od prijaviteljev, jih niti ne povabijo za ocenjevalce.
Prav tako pri evropskih razpisih vsako ugotovljeno kršitev sankcionirajo – posameznika med ocenjevalci ne bo več. Vse se zgodi zelo po tiho. Pri nas bi na drugi strani znanstveni vrh, če bi kakšna od nadzorstvenih institucij že sklenila, da je šlo za nasprotje interesov, od ministrstva tega očitno ne moremo več pričakovati, verjetno glasno ugotavljal, da je v Sloveniji še veliko večjih težav, kršitelj pa bi dobil kakšno izmed stanovskih nagrad ali podporo pri naslednjem imenovanju.
Pri podeljevanju evropskih (pa tudi davkoplačevalskih) sredstev je prepogosto ključno le, da so ta razdeljena. Kako, kot kaže, niti za ministrstvo ni pomembno. Dokler pristojnim ne bo jasno, da to ni v korist znanosti, in dokler bodo znanstveniki pri tem brez slabe vesti sodelovali, bodo njihovi protesti, kot tudi ta, ki smo mu priča, češ da se znanju slabo godi, saj se obseg financiranja močno zmanjšuje, neverodostojni. Ker to, o čemer tokrat pišemo, s pomanjkanjem denarja nima veliko. Ko bi le imelo.
