Kako daleč bo šel Cerar

Nesoglasja med predsednikom vlade in prvakom SMC Mirom Cerarjem ter predsednikom parlamenta in podpredsednikom SMC Milanom Brglezom trajajo že dolgo, a sta jih vedno nekako zgladila. Pri zakonu o tujcih to očitno ni bilo mogoče, čeprav je zakon že pod streho in ni več v žarišču pozornosti javnosti, kaj šele politike.

A je zakon postal točka preloma v vladajoči stranki SMC, kjer je mnogim, ko so pritiskali tipko za, pustil veliko grenkega priokusa, zagotovo tudi pri ustavnem pravniku Miru Cerarju. A ko vodiš državo, je pogled na stvari malce drugačen, kakršen se ti zdi, ko ocenjuješ življenje iz akademske sfere. Ko ocenjujemo Cerarja in Brgleza iz te perspektive, ima zadnji privilegij, saj je kot predsednik državnega zbora lahko bolj zvest svojim prepričanjem kakor predsednik vlade, ki mora med tehtanjem in odločanjem upoštevati več dejavnikov. In v tem se verjetno skriva del odgovora, zakaj je tako globoko počilo med dvema akterjema, ki predstavljata stebra SMC in politične stabilnosti v državi.

Kako vztrajen bo Cerar pri pozivanju, da naj Brglez odstopi kot podpredsednik SMC, ker da je šel predaleč, prestopil Rubikon in da po glasovanju o zakonu o tujcih ni več poti nazaj? Kako pomembna je nečimrnost v tem primeru predsednika stranke, ki – če se poglobimo v ozadje te zgodbe – ne more več sprejemati dejstva, da se mora kot predsednik vlade ukvarjati zgolj s kidanjem gnojnice v slovenskem hlevu, medtem ko drugim v stranki ostanejo le lepe zgodbe in s tem ohranjajo čist obraz. Da se na njegov, Cerarjev račun, kažejo navzven kot pozitivne, načelne osebnosti, ki vztrajajo pri zaščiti človekovih pravic, njemu, ki gara 24 ur na dan v dobro te države in njenih državljanov, pa se dela krivica, ko mora prenašati očitke, nespoštovanje in omaloževanje. Če pogledamo na konflikt Cerar – Brglez iz te perspektive, se nam zdi veliko bolj jasen in razumljiv.

A če bo Cerar vztrajal pri Brglezovi razrešitvi v stranki, je mogoče približno napovedati, kako se bodo stvari razvijale. Kaznovanje podpredsednika stranke, ker se ni odrekel načelom in osebnemu prepričanju, bi bilo predvsem globoko nedemokratično dejanje v stranki, ki stavi na znotrajstrankarsko demokracijo. Drugo vprašanje, ki se postavlja, je, kako naj Brglez ostane predsednik DZ, če ni več primeren za podpredsednika vladajoče stranke? In kako bi Cerar, predvsem s katero parlamentarno večino, izpeljal njegovo zamenjavo? Prav tako je negotovo, kako bi morebitno stopnjevanje konflikta v SMC vplivalo na koalicijo. Da Desus pa tudi SD že dolgo iščeta izhodno strategijo, je dobro znano, zato jima Cerar z odstavljanjem Brgleza ponuja odlično priložnost za iskanje izgovorov, zakaj je pametno skočiti iz koalicijske kompozicije. S tem, ko Cerar odstavlja Brgleza, hodi po zelo tankem robu, da ustvari resno politično krizo. Od nastanka te vlade sta bili v veljavi dve pravili: glej, kako se počuti Karl Erjavec in kako stabilna je SMC. Konec lanskega leta smo videli, da Desus ne more iz koalicije, zdaj pa vemo, da se lahko iz povsem iracionalnih razlogov zatrese SMC. Torej, kako daleč bo šel Cerar?