Tiskane izdaje
Govori tudi o disfunkcionalnosti nadzornih mehanizmov, podjetniške kulture, bančništva in še česa.
V javnosti odmevajo zgodbe o gromozanskih luknjah, ki so jih v banke navrtala »nespametna« posojila. Toda ta so bila, dobro zavarovana ali ne, praviloma dana podjetjem in podjetnikom, za katere je vsaj že kdo slišal. Kdo pa je bil leta 2007 ali 2008 Matej Raščan?
Vzel se je od nikoder, padel je tako rekoč z neba, pri 31 letih. Nikomur ni znano, da bi prej razpolagal s kakšnim znatnim kupom premoženja. A so mu banke jedle iz roke in dajale visoka posojila, ki so bila zavarovana z gradovi v oblakih. Nepremičnina, ki je zdaj ocenjena na dva milijona evrov, je bila, denimo, bankam dovolj za posojila, ki so v seštevku znesla dvajsetkrat več.
Drugega omembe vrednega premoženja ni zastavil. Delnice Dela Revij, ki jih je v treh letih spravil na kolena, prav gotovo niso vredne omembe. Enako velja za menice Monere, lastnice Dela Revij in Rašice Point, ali za Raščanove osebne menice. Koliko prošenj za posojila slehernikov so banke zavrnile, ker niso predložili bančne garancije, ker je bilo njihovo premoženje premalo vredno in podobno? Toda Matej Raščan ni slehernik. To je danes jasno.
Podatki o poslovanju Raščanove Monere, o katerih pišemo v današnjih Ozadjih, razkrivajo nov vidik te neskončne zgodbe o svetlolasem wunderkindu iz Murske Sobote. Podjetje je živelo zgolj od posojil, ki mu jih je med drugimi dajal tudi njegov lastnik Raščan. Kje je vzel dva milijona evrov, da jih je posodil svoji družbi? Kje sta jih vzeli podjetji, ki sta bili uradno v lasti njegove zaročenke? In ne nazadnje, zakaj se o tem že takrat, ko se je vsaj z Raščanovega osebnega bančnega računa na račun Monere in nazaj pretakalo po 200.000 evrov, niso vprašali nadzorni organi? Koliko prijav sumljivih transakcij so banke predale uradu za preprečevanje pranja denarja in kako je ta ukrepal?
Ne, Matej Raščan ni slehernik. Na lepe oči mu je uspelo iz bank izvleči več deset milijonov evrov. Vračal je posojila sebi in povezanim ali prijateljskim podjetjem, bankam in drugim financerjem pa jih ni. Po tihem je prek NKBM v enem samem dnevu pridobil denar, s katerim je neki pomurski podjetnik plačal aro za nakup družbe Večer, sam pa se je pretvarjal, da nima nič s tem. Posloval je prek podjetij, ki so bila že davno zrela za stečaj, a tega ni nihče opazil. Izčrpal je nekoč pomembno slovensko tekstilno podjetje in medijsko hišo, katere blagovne znamke so bile sopotnice mnogih generacij.
Takšnih podvigov prav gotovo ne more izpeljati slehernik. Avtor tako dodelanih finančno-poslovnih scenarijev zagotovo ni bil Raščan. Bil je operativec, ki je brezskrbno uničil podjetja in pred upniki poskril svoje premoženje, danes pa se izmika stečajnim upraviteljem. V njegovem primeru zato ne gre več za to, kako mu je vse to uspelo, ampak zlasti za to, kdo mu je pri tem pomagal. In mu še vedno stoji ob strani.
