Kako (ne) ubiti gospodarsko rast

Če je cilj slovenske vlade ubiti gospodarsko rast, je bila davčna antireforma, s katero je vlada prejšnji teden šokirala gospodarstvo in tuje investitorje, pravi korak v tej smeri. Malo poslabšaš razmere za investicije (olajšave), umakneš olajšave za težko zaposljive osebe (mladi in starejši zaposleni), dodatno obdavčiš kapitalske deleže ... in voilà, dobiš recept za gospodarsko katastrofo. Viharen odziv vseh gospodarskih združenj – od delodajalcev, Združenja Manager do različnih zbornic in Slovenskega podjetniškega kluba – je bil vendarle uspešen: minister je ta teden napovedal (delni) umik davčnega svežnja in enoletni rok za pripravo novega paketa.

Davčni prilivi so rezultat davkov

To, kar je bilo predstavljeno prejšnji teden, ni nikakršna davčna reforma, ampak navadno računovodsko mešetarjenje ministrstva za finance v slogu: »Če bomo podjetjem vzeli malo manj pri obdavčitvi dela, moramo toliko bolj obdavčiti kapital.« Bistvo učinkovitih reform je, da redefinirajo dotedanja razmerja in postavijo nova ravnotežja, ki zagotavljajo boljše pogoje in rezultate. Zahtevajo razumevanje vzroka in posledice, na primer če dvigneš trošarine na gorivo za deset odstotkov, v proračun ne bo priteklo deset odstotkov več denarja, ampak najverjetneje 15 odstotkov manj (kar se je že zgodilo pod vladavino ministra za finance Križaniča, so izračunali v združenju avtoprevoznikov).

Na čem naj temelji prava davčna reforma? Najprej na spoznanju, da so celotni proračunski prilivi – če ne upoštevamo zadolževanja – v celoti rezultat davkov, ki jih prispevajo podjetja: z davki na plače, DDV, taksami, trošarinami in drugimi prispevki. Tudi DDV, ki se zbere skozi domačo potrošnjo, ne bi bilo, če ne bi podjetja izplačevala plač in vplačevala davkov, ki se kot denar prelije v plače javnih uslužbencev in v socialne transferje. Zato je ustvarjanje pogojev za konkurenčnost gospodarstva vprašanje preživetja države in kakovosti življenja v njej.

Brez kapitala ni vlaganj in ni delovnih mest

Drugo spoznanje je, da čeprav je kapital v Sloveniji prevečkrat obravnavan kot psovka, brez kapitala ni podjetij, ni vlaganj in ni delovnih mest. Ljudje in podjetja s kapitalom si zaslužijo spoštovanje; če ga ne dobijo v eni državi, jih je na svetu veliko, kjer so dobrodošli. Kako so sprejeti v Sloveniji, nazorno opozarjajo tako skromne številke o vlaganjih v Slovenijo kot lestvice najbogatejših Slovencev, kjer je na vrhu vse več uspešnežev, ki so se odrekli rezidentstvu v svoji domovini. Tuje naložbe težko dobimo, domače iščejo priložnosti drugje. Da bi obrnili ta trend, je treba s kapitalom ravnati v rokavicah – pa naj je slovenski duši to še tako tuje. To pa pomeni: nizke davke, precej manj birokracije in regulative, izobraženo delovno silo. Vse to prinaša tudi veliko več svobode in podjetniške pobude, s tem pa tudi delovna mesta, višje prejemke in nasploh večje blagostanje. Druge poti ni videti.

Tretje, dobiček, na katerega v naših krajih tudi še vedno gledamo kot na nekaj nedostojnega, je pogosto najboljši odsev uspešnosti podjetja in zdravja gospodarstva. Dobiček je gorivo za razvoj družb, nenehno ponavlja Aleksander Zalaznik, predsednik Združenja Manager in direktor izjemno uspešne Danfoss Trate, na vsakem srečanju z vladnimi predstavniki. Dobiček, ki se reinvestira v podjetje, mora zato biti čim manj obdavčen; druga zgodba pa je višina davka, ko se dobiček izplača lastnikom.

Četrto spoznanje, previsoka obdavčitev, predvsem visoko izboraženih, nas vleče navzdol. Ljudje si preprosto zaslužijo višje neto plače. Država s tem, ko si prisvoji prevelik kos, izvaja nasilje nad posameznikom, ki njenemu davčnemu primežu ne more ubežati – oziroma sili ljudi v sivo ekonomijo ali v prebeg v tujino. Najbolj obdavčeni zaposleni plačajo tudi do 70 odstotkov davkov in prispevkov, čeprav januarja opravljena raziskava Ipsosa kaže, da Slovenci predvidevamo, da poštena obdavčitev najvišjih plač ne bi smela preseči od 30 do 40 odstokov. Taka družbeni model je nevzdržen, saj škoduje nam samim: smo država z enim največjih deležev študentov in visoko izobraženim prebivalstvom, ki je usposobljeno za delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, toda z davčno politiko brez prispevne (socialne) kapice na plače ta politika zavira razmah delovnih mest za visoko izobražene, spodbuja pa beg možganov. Tako Slovenija pri vložku 130.000 evrov, kolikor po izračunih statističnega urada država vloži v pridobitev posamezne univerzitetne diplome, spodjeda lastno substanco in hrani konkurenčnost držav, v katere se preseljujejo slovenski izobraženci. Posledice so večkratno negativne: nikakor se ne moremo odlepiti od majhnega deleža izvoza visokotehnoloških izdelkov in izdelkov z visoko dodano vrednostjo, zaznavamo pomanjkanje investicij (oziroma celo obraten trend: mnoge multinacionalke so zaprle svoje tukajšnje podružnice in dobro plačana delovna mesta odpeljala v Zagreb, Beograd, Budimpešto, Prago ali Dunaj; našo obdavčitev najvišjih plač pa razglasile za noro), in ne nazadnje, odliv talentiranih ljudi dolgoročno siromaši slovensko družbo. Zatiskanje oči, da na vse to pa vendarle ne more vplivati davčni sistem, je jalovo. Vpliva. Dejstva govorijo glasneje od političnih populistov.

Zaupanje v ljudi

In ne nazadnje peto spoznanje, država ne more graditi gospodarske zakonodaje brez zaupanja v ljudi, ki v gospodarstvu delajo – menedžerjev in zaposlenih. Sedanji predlog drugačne davčne obravnave nagrajevanja uspešnosti delavcev ima dobre namene, vendar je po mnenju menedžerjev v praksi težko izvedljiv, saj postavlja kopico nepotrebnih omejitev in administrativnih zahtev. Z večjim zaupanjem v ljudi, ki vodijo slovenska podjetja, bo tudi gospodarska zakonodaja bolj enostavna in učinkovita – ni smiselno pisati zakonodajo z mislimi na lumpe, ki bodo vedno iskali luknje in so v sramoto menedžerskemu poklicu. Večina menedžerjev svoje delo opravlja častno in čisto prav je, da se to od njih tudi zahteva.

Učinkovita davčna zakonodaja da lahko krila sedanji gospodarski rasti, spodbudi še skromno domačo potrošnjo in utrdi Slovenijo na poti okrevanja v stabilno družbo z zdravim gospodarstvom. Ker svetovno gospodarstvo raste s povprečno letno 2,5-odstotno stopnjo, je vse, kar je pod to ravnijo, nazadovanje. Slovenska vlada mora razmišljati o ukrepih, ki bodo gospodarsko rast zvišali na vsaj štiri do pet odstotkov letne rasti. Take rasti sprožajo optimizem, energijo in sodobnost. V takem ozračju je tudi nemogoče mogoče. Zato ne izpustimo priložnosti za dobro davčno (in še kakšno) reformo. Namesto kratkoročne računovodske logike »Toliko potrebujem, toliko bom vzel,« izberimo vizionarsko smer. »Želimo živeti bolje, zato bomo naredili, kar je za to treba.« Imamo se na kaj nasloniti, imamo vitalno gospodarstvo, kot ga je opisal kolumnist Dela Janez Markeš – in modro dodal, da slovensko gospodarstvo najbolje diha, kadar se mu politika umakne s poti. Naj bo to načelo vgravirano tudi v pripravo prave reformne davčne reforme, ki nas očitno čaka v prihodnjem letu. Njeni krojači ne bodo zgrešili, če bodo vsak ukrep iskreno preverili z vprašanjem: »Ali in kako bo vplival na gospodarsko rast?«

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.