Kako pozno je prepozno?

Zmagovalca ni videti, v ozadju brni od najrazličnejših interesov, izgublja pa – kultura.

Objavljeno
17. december 2015 19.09
lvi*kultura
Igor Bratož
Igor Bratož
Ko tole pišem, je polnoč, do katere je veljal ultimat večine članov Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) predsedniku vlade, da izvoli odstopiti ministrico za kulturo, še bližnja prihodnost. Sredi včerajšnjega dopoldneva je bilo jasno precej malo stvari: predsednik vlade Cerar, ki se je pred kratkim pridušal, da se kulturnikom ne bo pustil izsiljevati, češ da podpira dialog in spoštljiv pogovor, je po pričakovanju mirno odletel na redno zasedanje evropskega sveta v Bruselj reševati problematiko migracij, predsednik NSK Metod Pevec je že pred dnevi povedal, da bo četrtek precej navaden dan, »po zajtrku napišemo odstopne izjave in gremo delat«, je bil njegov odgovor na novinarsko vprašanje, kaj da se bo zgodilo.

No, vmes smo potem izvedeli, da je morda smiselno počakati do polnoči, da se usodni 17. december pač izteče do konca, saj da so tako iz predsednikovega kabineta kot iz pisarne predsednika državnega zbora na dan ultimata prišli glasovi, ki so menda govorili o nujnosti današnjega sestanka. Preobrat se po včerajšnjih Pevčevih izjavah ne more zgoditi, ker je za vse preprosto prepozno. Vojske so torej vkopane vsaka na svoji strani in se pazljivo opazujejo, tehnologija zvijačnosti, ki bi vodila do zmage enega od nasprotnikov, ni znana, kulture odstopov v kulturi še nimamo izbrušene, jasno je le to, da zmagovalca trenutno ni videti, v ozadju pa brni od najrazličnejših interesov, izgublja pa – kultura. Kdo je v tej kakofoniji glas razuma? Je treba prisluhniti pisatelju Vladu Žabotu, ki je v pozivu pisateljskim kolegom v Društvu slovenskih pisateljev zapisal, da slovenska politika laž o tem, da ni denarja za vlaganja v slovenski kulturni obstoj in razvoj, preprosto brezsramno nadaljuje, in da se je treba takemu početju zoperstaviti s pokončnostjo in jasnim uvidom v žalostno stanje kulturnih stvari, ne pa pohlevno molčati, sicer nam »zaradi nezrelosti in sprevrženosti slovenske politike in v razmerah, ki smo jim priča, kratko in malo ni pomoči«.

Žabot govori o tem, da ima pisateljsko društvo (in z njim še marsikatera civilnodružbena asociacija) kulturni, simbolni in družbeni kapital, ki ga druga stran preprosto nima. S tem se je mogoče strinjati. Prav v tem, se zdi, je ključ do rešitve problema, ki je privedel do kulturniškega ultimata: zagovorniki sedanje ministrice za kulturo ponavljajo, da je v danih razmerah dosegla več proračunskega denarja za kulturo, kot se je smelo pričakovati, nekateri komentatorji ocenjujejo, da je ministričin občutek za politično preživetje vreden občudovanja, spet tretji ponavljajo, da se je odnos politike do kulture že zdavnaj sfižil in da je institucionalnemu delu sredi krize postlano precej lepše kot vsem drugim, zato bi bilo treba v celoti zamenjati model, na katerem temelji tukajšnja kulturna politika. Kritične ocene žalostnih razmer v slovenski kulturi si NSK vendar ni mogel izmisliti kar tako, zaradi lepšega, veliko stvari je res postavljenih narobe, to bo lahko ugotovil tudi NSK v morebitni novi sestavi, ni pa videti figure, ki bi hamletovsko zakričala: »Svet je iz tira: o, prekletstvo in sram, da jaz sem rojen, naj ga uravnam! Kaj pa, če nam res ni rešitve?«