Kako radi imamo morje?

Ne verjamem, da je kdor koli v Sloveniji prepričan, da je Dars zaslužil kakšen cent, ker je v začetku junija 2015 v vinjetni sistem vključil tudi predor Markovec. Zagotovo pa je kar nekaj ljudi izračunalo nepopisno škodo, ki jo po nepotrebnem povzroča še naprej delujoča (pravzaprav nepotrebna) obmorska cesta ob tej ukradeni obali.

Že pred kakšnimi 30 leti so v obalnih občinah vedeli, da cesta ob morju potratno zaseda dragoceno obalo, zato so sklenili cesto preseliti pod hrib. Za štiri kilometre obale so marsikje po svetu države pripravljene napovedati vojno. Tudi Slovenija ima kar slabo izkušnjo z eno od njenih sosed, ki poskuša ves svet prepričati v svoj prav o lastništvu morja. V Piranskem zalivu je slovenska diplomacija pripravljena storiti veliko, za prazno obalo med Koprom in Izolo pa večini ni mar. Z neskončno dolgim seznamom opravičil. Celo takšnih, da naj bi bilo morje tukaj – dolgočasno.

Slovenska država je dala okoli 165 milijonov evrov za predor Markovec in za navezovalne ceste zunaj predora predvsem zato, da bi na najcenejši način prišla do predragocene obale. Zato je nerazumljivo, zakaj so državne službe (administracija in politika) tako toge, da v tem položaju ne prepoznajo priložnosti. Poldrugo leto že poteka promet po sodobni cesti, Dars in do pred kratkim tudi ministrstvo za infrastrukturo pa se z vsemi štirimi upirata možnosti, da bi Sloveniji podarili desetino obale. Zakaj se je minister za infrastrukturo Peter Gašperšič septembra lani premislil in končno sprevidel, da niti tukaj ni imel jasnih stališč, je pravzaprav vseeno. Zdaj daje vtis, da se bori za pravo stvar, a se neprepričljivo izgovarja, da ne odloča ne politika ne ministrski vrh, temveč birokratska pehota v Darsovem zaledju.

Če Slovenija ne ve, kaj bi počela s svojim morjem, potem je seveda nesmiselno, da so sploh investirali milijone za preusmeritev ceste. Če Slovenija ne verjame, da njeno morje premore največjo biodiverziteto v Evropi, če ne razume, zakaj je tako dragocen travnik pozejdonke ob tej cesti, če ne verjame delfinom, kitom, tunom, morskim konjičkom, karetam, morskim mesecem in drugim nenavadnim kreaturam tega morja, potem je to verjetno res – dolgočasna obala. Morda se birokrati, ki zagovarjajo evropske direktive in strategije, motijo in morda bi bilo bolje prepustiti obalo pol prazni cesti. Morda pa ima še bolj prav okoljski koordinator Mitja Bricelj, ki trdi, da smo v resnici evropski prvaki po skrbi za morje in bi morali zato veliko odločneje zahtevati od sosedov (tokrat zahodnih), da temeljito počistijo pred svojim pragom.

Dosedanji odnos do tega koščka morja pritrjuje Popoviču, da Slovenci res ne potrebujemo sovražnikov iz tujine, ker smo sami sebi največji sovražnik. Če si ne bi nagajali, bi z relativno malo sredstvi imeli marsikaj bistveno drugače urejeno. Zakaj torej nimamo več morja? Niso krivi (le) Hrvati. Kriva sta neizmerna domača zavist in še večje neznanje. In nekomu je gotovo do tega, da ne sme iti bolje.