Tiskane izdaje
Razpravi o dvojni kakovosti živil, ki so jo tri desetletja po padcu berlinskega zidu in govoricah o pralnih praških slabše kakovosti za gospodinje iz vzhodne Evrope lani spet na plan potegnili primerjalni testi v več vzhodnoevropskih državah, se je obetala usoda muhe enodnevnice. Tako jo je videla tudi evropska komisija, ki je upala, da se bo ogorčenje vzhodnoevropskih držav, ki jih multinacionalke obravnavajo kot drugorazredne, poleglo. Da jih bo zadovoljila z objavo nedoločnih smernic, kako naj ravnajo v primeru suma zavajanja potrošnikov, brez predloga za konkretne sistemske rešitve. A se je uštela in prav je tako.
Ker je hrana preveč pomembna tema, da bi bila na meniju komisije le takrat, ko izbruhne kakšna afera. Ker imajo multinacionalke že tako prevelik vpliv na politične odločitve ter življenje in zdravje vsakega od nas. Ker se pred njimi državljani sami ne moremo zaščititi. In ker morajo jasna pravila veljati tudi zanje. Če jih ne upoštevajo, morajo biti kaznovane.
Lanski primerjalni testi so pokazali številne razlike v kakovosti istih živil enakih blagovnih znamk na različnih trgih, ki jih prehranski velikani niso prepričljivo utemeljili. A so pri marsikateri državi lahko uporabili argument, da testa ni opravila strokovno. Pri novih testih, ki bodo potekali po enotni metodologiji v več kot 16 državah, tega dvoma ne bo več.
Z objavo rezultatov, kakršnikoli že bodo, bi se morala razprava, kakšno hrano uživamo, šele dobro začeti. Že pri kakovosti je na meniju nešteto vprašanj, na primer, zakaj je v živilih toliko aditivov, ostankov pesticidov in v trgovinah toliko visoko predelane hrane. V razpravo se morajo aktivneje vključiti tudi potrošniki. Brez krepitve zavesti, s čim polnijo svoje želodce, bodo za multinacionalke vedno drugorazredni.
