Kakšna je cena krivice

Z madežem slovenske državnosti izjemnih razsežnosti - izbrisanimi se javno ukvarjamo že več kot deset let. Križev pot od Poncija do Pilata za dobrih 25.000 prebivalcev Slovenije, ki so bili sestavni del naše družbe pred 22 leti, se je končal na strasbourškem sodišču za človekove pravice. Višje sodne instance, ki bi odločala o podobnih krivicah, ni. Sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice so odločili, da se je našim ljudem zgodila krivica. In to velika. Da jim je treba za preživeto trpljenje in preštevilne žalostne usode odmeriti spodobne odškodnine. Tako namreč rešujejo probleme v zahodnoevropski civilizaciji.

Primer izbrisanih je po dolgih letih sodnih postopkov v fazi, ko pridejo na dnevni red umazane podrobnosti. Država mora tako določiti, koliko škode je utrpel nekdo, ki je čez noč izgubil zaposlitev ter s tem socialno in zdravstveno zavarovanje. Ali pa, ko so otroci - takih je bilo okoli 5000 - izgubili pravico do šolanja in brezskrbnega otroštva. Kako odmeriti odškodnino družini, ki je ostala razdeljena zaradi brezčutnega birokratskega aparata, ki so ga poganjali tajni ukazi in neodgovorni politiki?

Primer izbrisanih je v končni fazi, ko se licitira o višini odškodnine, s tem pa spet razkriva, da se odgovorni iz te zgodbe niso ničesar naučili. Kar se zdaj dogaja, je nespodobno. Ključna dilema, okoli katere se zatika, je, seveda, višina odškodnine. Za povzročeno trpljenje bomo plačali vsi, tudi tisti, ki s tem nimamo nič. Preden nam izdajo še en račun za slabo vodeno državo v zadnjih 20 letih, bi se spodobilo, da bi dobili seznam odgovornih za povzročeno škodo. In da bi nato od njih zahtevali povračilo: materialno, kazensko in moralno. Zato, da se izbris naših ljudi ne bi nikoli več ponovil.