Kam greš Slovenija?

Iz koalicijskih usklajevanj se ne da razbrati, kakšna bo slovenska pot do ponovnega vstajenja iz močvirja utrujajočih nesoglasij in prepirov o podrobnostih znotraj razsutih celot. Tako tudi energetika ni izjema. Koalicijska pogodba sicer postavlja za glavno vodilo trajnostni razvoj, kar ni ravno novost, vendar verjetnosti izvedbe in obsega ni mogoče določiti. Večinoma je to odvisno tudi od zunanjih dejavnikov, usmeritve Evropske unije, pa tudi razmer v državah, bogatih s fosilnimi gorivi. Več bo tam težav, večji bo gotovo pritisk k samopreskrbi, ki je sicer tudi eno od načel trajnosti, le da ob prepostavki, da je določen vir obnovljiv.

Zagon obsežne prenove stavb in s tem povečanje učinkovitosti porabe energije je že več let prepoznan kot priložnost tako za državne ustanove kot državljane pa tudi za gradbeništvo, proizvodnjo izolacijskih materialov, oken, vrat in varčnih ogrevalnih naprav, med katere sodijo tudi toplotne črpalke. Bojazen je le, da bo državna birokracija, kot že večkrat, dobro usmeritev zapletla z nepotrebnimi ovirami. Jasno je, da država nima denarja za financiranje takega projekta, lahko pa naroči državnim podjetjem, da občanom ponudijo pogodbene prenove. Pri tem občani plačujejo običajno ceno ogrevanja, ker pa po prenovi potrebujejo manj energije, z razliko odplačujejo izvajalce.

Za verigo hidroelektrarn na Savi je javna uprava že opravila svoje »delo«. V prostor bi brez težav lahko umestili tri od desetih hidroelekrarn, kar pa ob vsej spremljajoči infrastrukturi ni stroškovno učinkovito, razen če gre še za protipoplavne, rekreacijske, namakalne ureditve ali bogatitev podtalnice. Na stroškovno in družbenogospodarsko učinkovitost projektov naj bi nova vlada še prav posebno skrbno pazila. Vetrnice? Nič ne bo, če investitorji deleža ne bodo ponudili tudi občanom v njihovi bližini. Geotermalna energija je že v uporabi, kar pa je treba pospešiti. Na koncu pride les, ki pa ga vsako leto ne bo odveč toliko kot letos po žledu. Najprej hiše, pohištvo in druge izdelke, nato kurjenje, uplinjanje ali utekočinjanje.

Sedanje velike termoelektrarne, tudi jedrsko, pa bi bilo nujno, če jih že moramo imeti, vključiti v širše, celovitejše programe, denimo daljinskega ogrevanja, gretja rastlinjakov, bazenov ali podobnega. Za promet imamo dobre rešitve doma, ene najboljših električnih pogonov. Poleg seveda poudarka na železnicah in kolesarstvu. Če pa se odločimo za plin in podpiramo projekt Južnega toka, bi kazalo nadaljevati tudi plinifikacijo avtobusnega prometa in zamenjave kotlovnic na kurilno olje.

Predvsem pa je pomembno, da tudi energetika postane normalno gospodarstvo, in ne predmet vsakomandatnih političnih kupčkanj ter sindikalnih groženj. Po odločitvi ali bo Slovenija šla po zeleni, inovativni, optimistični in visokotehnološki poti ali bo vztrajala pri podrejeni vlogi podizvajalke, naj vlada da v sprejetje javnosti še s tem skladen energetski koncept.