Kam greš, Slovenija?

Ministrica se je zaprla v kapsulo in ne sprejema nobenih pobud, niti od premiera ne.

Objavljeno
10. december 2015 20.22
Posodobljeno
10. december 2015 21.00
Milena Zupanič
Milena Zupanič
Kaos je edina beseda, ki pride v poštev za opis današnjega dne v Sloveniji. Dopoldne več tisoč policistov pred vladno stavbo, parlamentom in finančnim ministrstvom, ki so, opremljeni z bobni in piščalkami, opominjali oblast, da so tako rekoč lačni, ko zagotavljajo varnost državljanom. Borih 700 evrov pač ni ne vem kakšno plačilo za poklic, pri katerem je policistovo življenje vsak dan na kocki, k čemur potencialno prispeva na tisoče beguncev, ki se valijo skozi Slovenijo. Le nekaj ur pozneje, v temi poznega popoldneva, ravno tako v središču Ljubljane, skandiranje več tisoč ljudi v podporo beguncem in proti militarizaciji družbe. Sredi dneva, med obema velikima shodoma, pa zdravniki, ki povedo, da bodo že čez nekaj dni protestirali tudi bolniki. Kam greš, Slovenija?

Pasivna vlada, ki je osrednji razlog za vrenje med policisti, strah pred begunci in sesedanje zdravstvenega sistema, se ni pokazala na ulici. Le ministrica za zdravje je pozno popoldne zavrnila zdravnike s protiudarcem, da želi ona ohraniti javni sistem, zdravniki pa da se zavzemajo za privatizacijo. Bilo bi prelepo, če bi bilo tako preprosto. Ne verjeti zdravnikom, ko opozarjajo na vse večjo revščino našega zdravstva, je podobno kot zakopati glavo v pesek in se delati, da te nihče ne vidi. Prav vsakdo vidi, da ima naše zdravstvo težave in da ministrica že celo leto ni naredila – nič.

Milojka Kolar Celarc se je zaprla v kapsulo in ne sprejema nobenih pobud, še celo od svojega premiera Mira Cerarja ne. Zdi se, da tudi nikamor ne vidi in se zato težko orientira. Ukinila bi zdravniško zbornico, kar je oblast nazadnje naredila leta 1945. Pa res, katerega leta smo? Morda bi potrebovali referendum v Sloveniji tudi o tem.