Kam so se izgubili Anglosasi?

Reporterji ameriške televizijske mreže Comedy Central so malce nenavadno testirali privrženost republikancev vladajoči ideologiji te stranke o škodljivosti poskusov, da bi gospodarsko krizo premostili z ukrepi fiskalne in denarne politike. Na konvencijah stranke so ljudem pred usta podtikali mikrofon in jim postavljali isto vprašanje: ali mislite, da bi bilo treba vse izgubarje pustiti, da propadejo? Po pritrdilnih odgovorih, ki so jih dobili, pa so reporterji postavljali dodatna vprašanja, odvisno od zvezne države, iz katere je bil sogovornik. Številke so bile različne, dodatno vprašanje pa se je glasilo: se torej strinjate, da bi bilo treba tudi vašo zvezno državo, ki iz blagajne v Washingtonu na leto dobiva po 25 milijard dolarjev, pustiti, da propade?

TV Comedy Central ne sodi med resne udeležence pomembnih gospodarskopolitičnih razprav današnjih dni, vendar pa so reporterji te televizije vsekakor zadeli pravo tarčo. »Likvidacijska« retorika današnjih republikancev namreč mnoge upravičeno spominja na tisto iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je finančni minister Andrew Melon, sicer multimilijonar, ponavljal, da izhod iz krize zahteva likvidacijo vsega mogočega - podjetij, delovnih mest itd. Podvprašanja televizijskih reporterjev so namreč razkrinkala stvarnost, ki se dramatično razlikuje od te ideološke retorike: večina zveznih držav, ki praviloma podpirajo republikance, se hkrati uvršča med največje uporabnike dolarskih transferjev iz blagajne v Washingtonu.

Politični analitiki bi torej imeli na podlagi takšne stvarnosti dobre razloge za ugotovitev, da je grožnjo ameriškemu gospodarstvu, ki so jo poimenovali »fiskalno brezno«, vendarle mogoče odpraviti. Ta dogodek bi utegnil pomeniti več kot 600 milijard dolarjev težak udarec gospodarstvu, če se medtem stranki ne bosta dogovorili glede tega, kaj storiti s proračunom, primanjkljaji itd. Brez takšnega dogovora bodo začele na prvi dan leta 2013 veljati temu primerne davčne obremenitve in neusmiljeno zmanjševanje izdatkov zvezne blagajne. Vendar pa dogovora pred novembrskimi volitvami ne more biti, saj republikanci nočejo niti slišati za kakšna koli zviševanja davkov, demokrati pa se ne morejo strinjati s korenitimi zmanjševanji zveznih izdatkov, kakršna bi bila potrebna za zmanjšanje primanjkljajev blagajne v Washingtonu. Morda pa si bodo glede na omenjeno retoriko vendarle premislili tisti republikanci, ki se bodo po vrnitvi v svoje volilne enote prepričali o tem, da se njihovi volivci še zdaleč ne strinjajo z zmanjševanjem izdatkov zvezne blagajne.

Torej vse kaže, da - z določenimi izjemami v retoriki republikanske stranke - z javnega prizorišča izginja tisto, kar se je še nedavno razglašalo za »anglosaški« model kapitalizma. Brez sicer pogosto karikiranih opisov bi moral biti ta »model« sestavljen iz dobrega denarja, svobodne trgovine, omejene države (»majhne države«, kot jo imenujejo zagovorniki modela), trga, popolnoma odprtega za tekmovanje itd. Že bežen pogled na prizorišče premožnih držav pa več kot jasno priča o tem, da je od modela v rabi le še zanemarljivo malo stvari. To še posebej velja za »Anglosase«: tako Amerika kot Velika Britanija sta se v tej krizi najprej s tonami denarja davčnih obveznikov spustili v reševanje velikih izgubarjev (tistih, ki so »preveliki, da bi jih lahko pustili propasti«), ko je denarja zmanjkalo, pa dobesedno v vse obilnejše tiskanje dolarjev in funtov.

Ta praksa najnovejših »Anglosasov« je najverjetneje dosegla vrhunec prejšnji teden, ko so Ben Bernanke in njegovi sodelavci sporočili, da se »tiskarna dolarjev« za nedoločen čas spušča v naložbe v papirje, ki se opirajo na odplačila posojil za hiše in stanovanja. Sporočili so tudi, da bodo v ta namen mesečno dajali 40 milijard dolarjev, analitiki pa so nemudoma izračunali, da bodo skupne mesečne naložbe teh »sveže natisnjenih« dolarjev pravzaprav znašale 85 milijard dolarjev. Do kdaj? Na to vprašanje vodstvo tiskarne dolarjev, kar zadeva datum, odgovarja precej nedoločeno. Denar bodo vlagali toliko časa, dokler se ne bodo razmere na trgu »občutno« izboljšale. Torej se bo šele v prihodnje videlo, koliko denarja in kako dolgo bodo vlagali v te papirje, v nasprotju s prejšnjimi podobnimi posredovanji, ko so objavljali točne podatke o tem, za koliko dolarjev bodo kupili dolžniške papirje ameriške države.

Bo po tej potezi tiskarne dolarjev sledila tudi svojevrstna propagandna vojna s kolektivnimi travmami z obeh obal Atlantika?

To na prvi pogled nenavadno vprašanje sta izzvala tako ton kot vsebina obrazložitve, s katero je vodstvo ameriške centralne banke pospremilo svoje najnovejše odločitve. Prvič se v tovrstnem dokumentu obširneje govori o žalostnem stanju ameriškega trga dela. Brezposelnost je seveda občutno večja od tiste, ki jo navajajo glavni statistični kazalci (nekoliko več kot 8 odstotkov), ker so iz ponudbe delovne sile izključeni vsi tisti, ki so prenehali iskati delo. Skorajda panično – v nasprotju s tonom sporočila centralne banke – delujejo stališča vodstva te banke o globini in razsežnostih škode, ki jo bo ameriško gospodarstvo na daljši rok utrpelo zaradi velikanske armade ljudi brez delovnih mest. Vodstvo banke trdi, da so najnovejše poteze usmerjene izključno v to, da se popravi stanje na trgu dela. In to »občutno«.

Republikanci so, seveda, tudi to potezo dočakali na nož, tako kot se je dogajalo tudi z vsemi prejšnjimi potezami. Zato ni izključeno, da bomo tudi z druge obale Atlantika v prihodnje več poslušali o tem, kaj je - kar zadeva gospodarstvo - največja kolektivna travma ameriškega območja.

Je sploh kdo, ki se v tej krizi ni naposlušal tega, kaj je največja travma evropskega, točneje povedano, nemškega območja? O sloviti hiperinflaciji weimarske Nemčije v dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je tako izvedelo več kot dovolj, če že ne preveč. Za številne zgodovinarje je prelaganje krivde za vzpon nacistov na omenjeno inflacijo napačno razumevanje preteklosti, saj je do tega vzpona prišlo šele po tem, ko je v tridesetih letih izgubil delo skorajda vsak drugi Nemec. Sicer pa prebiranje zgodovine ni redko v službi današnjih potreb: če si nemške denarne oblasti ne želijo nikakršnih novotarij v politiki evropske centralne banke v Frankfurtu, potem jim najbrž pride še kako prav ponavljanje trditve, da se ljudje od dvajsetih let prejšnjega stoletja nobene stvari ne bojijo tako zelo, kot so bojijo vrnitve inflacije. Zdi se, da želi to Jens Weidmann, predsednik Bundesbanke, znova potrditi, s tem ko je posegel še dve stoletji globlje v preteklost in se skliceval na Goethejevega Fausta. Zlobni junak tega dela s predvidljivo slabim koncem pregovori vladarja, da ta izdaja denar na podlagi zlata, ki še vedno neodkrito leži v zemlji. Seveda ni nobena uganka, kaj želi s Faustom občinstvu povedati nemški funkcionar, ki je edini od 23 članov vodstva evropske centralne banke nasprotoval odločitvam, ki jih je nedavno sprejela ta ustanova. In čeprav ga ni načina, kako bi se dalo ugotoviti, ali je Goethe koga prepričal o tem, da je stališče Bundesbanke pravilno, pa je mogoče opaziti, da je določene ljudi pripravil do ironičnih, če že ne sumljivih ugotovitev. Primer: bralec poslovnih novic je ob tej priložnosti zastavil vprašanje, »ali so se centralni bančniki od leta 1800 do danes sploh česa naučili«.

Ni izključeno, da bomo že v kratkem tudi z ameriške strani pogosteje poslušali o največji kolektivni travmi te dežele, ki, seveda, zadeva množično brezposelnost in množično stradanje v času velike gospodarske depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je, če upoštevamo zmanjšanje proizvodnje, prav Amerika ena od največjih žrtev te krize (za Romunijo in takratno Jugoslavijo). Če se, denimo, spomnimo tega, kako sijajna serija filmov na temo velike depresije je prihajala iz tako površnega kraja, kot je Hollywood, lahko dobimo vsaj približno točno predstavo o tem, kako globoko se je ta težava vtisnila v kolektivni ameriški spomin.

Amerika in Velika Britanija, če bi sodili po sedanjih oblasteh in tiskarnah denarja teh dveh držav, ne glede na to, ali o tem govorimo ali ne, sta videti obsedeni s strahom pred ponovitvijo depresije, pa čeprav v nekoliko bolj mili – japonski različici. Zato sta se v praksi odmaknili od tistega slovitega »anglosaškega« modela in se približali tistemu, kar so prav s te strani sveta razglašali za »evropski« model. Najpogosteje so opisovanje tega modela tako karikirali, da so govorili o razsipniških državah, ki so se pripravljene sprijazniti z inflacijo in se nagibajo k devalvacijam, protekcionizmu itd. Hkrati pa se poskuša na evropskem območju na podlagi nemške deflatorne politike zgraditi nekaj, kar so prej pripisovali prav »anglosaškemu« modelu: trden denar (ki znotraj območja deluje, kot je nekdaj delovalo zlato), umestitev državne porabe v meje, določene s prihodki, itd.

Če stvari še nekoliko poenostavimo, bi morda lahko rekli, da je kriza pregnala anglosaški model z anglosaškega območja. Po drugi strani pa se zdi, da se nekaj od tega modela zdaj pojavlja na evropskem prizorišču.