Kanadski model

Razumevanje in sočutje sta nedvomno zelo pomembni pri sedanji begunski in migrantski krizi, vendar je – naj se zdi še tako politično nekorektno – treba kritično ovrednotiti tudi getoizacijo tujcev, predvsem muslimanov, ter vse večje napetosti v Evropi, ki iz tega izhajajo. Veliko je sicer enostranskih, tendenciozno obarvanih in tudi izrazito hujskaških prispevkov v različnih medijih, vendar se je hočeš nočeš treba soočiti s tem, da projekt tako imenovane multikulturnosti ne deluje in da se vse več evropskih mest ukvarja s skoraj neobvadljivimi težavami.

Odvisno od namena posameznega pisca se v medijih pojavlja bodisi izraz občutljivo območje ali pa območje, ki se ga je treba izogibati (v angleščini no go zone), tako rekoč nihče pa ne zanika, da takšna območja obstajajo. Nekatera so zaradi tega zgolj bolj pisana in zanimiva, v drugih so se oblikovali nekakšni vzporedni sistemi na področju šolstva, gospodarstva, sociale in celo sankcioniranja kaznivih dejanj s pomočjo tako imenovanih mediatorjev, v nekatere predele pa si zaradi realnega in potencial­nega nasilja in kriminalitete številni več ne upajo vstopiti.

Seznam je dolg, od celotnega severnega Marseilla in posameznih pariških četrti, recimo Saint Denis, prek večine večjih nemških in britanskih mest do morda v zadnjem času najbolj izpostavljenega švedskega mesta Malmö oziroma njegovega predela Rosengård. Ali si tja brez spremstva policije res ne upajo niti gasilci in reševalci, je težko brezpogojno trditi, dejstvo pa je, da so tam letos za kratek čas zaprli dve srednji šoli, saj niso mogli zagotoviti varnosti za učence in učitelje.

V večini svetovnih velemest sicer koncentracija posameznih etničnih skupin ni nič posebnega, kitajske, vietnamske, armenske, italijanske, grške ... četrti so skoraj zaščitni znak svetovljanstva, tudi Slovenci denimo v Clevelandu ali Buenos Airesu so tvorili homogene skupnosti, toda muslimanske enklave so vendarle drugačne. Praviloma so nastale v zelo kratkem času, rodbinska, narodna in verska identiteta (ne nujno v tem vrstnem redu) je zelo močna oziroma kar dominantna, poleg tega je njihov način življenja zelo specifičen, pripravljenosti za vsaj delno spremembo kulturnih vzorcev pa relativno malo.

Seveda krivca najlažje prepoznamo v državi, ker ne zna uveljaviti ustreznega modela, ki bi zagotavljal integracijo brez asimilacije. Nedvomno je tukaj zamujenih že veliko priložnosti, vendar brez načelne pripravljenosti beguncev in prišlekov na nekatere nujne spremembe ne bo šlo. Težave so bile že doslej, s prihodom nekaj sto tisoč ali celo nekaj milijonov priseljencev pa se lahko položaj zelo zaplete. Zelo zgovoren je denimo podatek, da je približno deset odstotkov populacije Francije muslimanov, med zaporniki pa je muslimanov kar šestdeset odstotkov, skladno s tem se pojavljajo tudi militantne skupine pripadnikov matičnih narodov, katerih zborovanja lahko spremljamo od Londona do Varšave.

Rešitve na videz ni, vendar se v svetu ponuja kar nekaj zgledov. Na nemški televiziji ZDF sem zasledil predstavitev kanadskih imigracijskih postopkov, ki se temeljno razlikujejo od evropskih. Kanada sprejme približno četrt milijona priseljencev na leto, zanje pa zgledno poskrbijo od trenutka, ko prestopijo mejo. Res med ekonomskimi migranti napravijo selekcijo in jih določen delež zavrnejo, za večino pa poleg državnih institucij angažirajo tudi prostovoljce. Vsak od teh dobi pod svoje okrilje zgolj posamez­nika, zakonski par ali družino, jih seznani s kanadskim načinom življenja, birokratskimi postopki in vsakdanjimi opravili. To nalogo oprav­lja kar eno leto.

Vzporedno tečejo obvezni tečaji angleškega (ali francoskega) jezika, po katerih je treba opraviti dovolj zahteven test, ker Kanadčani računajo na to, da gre za nove državljane in ne zgolj začasne rezidente, pa se morajo obvezno poučiti tudi o kanadski zgodovini, ustavi in temeljnih zakonih in tudi tukaj test ni zgolj formalnost. Sledi nekajletni monitoring, če prišleki v tem času zagrešijo kaznivo dejanje, skoraj obvezno sledi deportacija.

Morda se vse skupaj sliši za evropski liberalni način razmišljanja preveč rigorozno ali celo diskriminatorno, vendar bi vsaj nekatere elemente teh postopkov lahko uporabili. Vse druge možnosti se zdijo že vnaprej obsojene na neuspeh.