Evropski (ne)red: Kaos z več hitrostmi

Jean-Claudu Junckerju je uspelo vsaj nekaj: z nepričakovano hitro objavo njegovih scenarijev se je bolj ali manj uradno začel proces, ki naj bi v neki nejasni časovni perspektivi vodil do prenove EU. V danih razmerah bi bilo pretirano zahtevati, da predstavi jasno in svežo vizijo, nekakšno strateško vodilo razvoja Unije. Kljub takim olajševalnim okoliščinam je njegova »bela knjiga« preveč bleda. Videti je bolj kot pregled stanja in idej, ki že dolgo krožijo med politiki, analitiki in raziskovalci.

Zato napovedi, da njegovi scenariji ne bodo usmerjali prihodnje razprave in orkestru ne bo dirigiral Juncker, nista preveč pogumni. Poveden je že časovni okvir. Tako Juncker piše o smereh razvoja do leta 2025, četudi bo že spomladi 2019 izbran njegov naslednik. Poleg tega si evropska politika bolj kot velik skok najprej, po vseh krizah, želi predvsem konec širjenja negotovosti in stabilizacijo. Le kdo bi tvegal z velikim projektom, ki je lahko na koncu zavrnjen na referendumu v kateri od članic?

Izkušnja iz leta 2005, ko je ustavna pogodba padla v dveh ustanovnih članicah, v Franciji in na Nizozemskem, je dovolj poučna in dobesedno sili politiko k večji pazljivosti. Čeprav se poslavlja, je francoski predsednik François Hollande z vabilom voditeljem Italije, Nemčije in Španije v blišč Versaillesa – vključno z zgodovinsko simboliko – nakazal, kdo bo v prihodnjih letih gonilna sila, ki bo imela v rokah taktirko. Navsezadnje, gospodar evropskih pogodb so vedno bile države članice.

V nekdanjih (pogosto preveč idealiziranih) časih je imel Jacques Delors, ki je bil na čelu evropske komisije v letih 1985–1995, močno zaslombo v osrednjih članicah za poglabljanje integracije in celoten projekt je bilo veliko laže poganjati. Duha Maastrichta iz leta 1992 kot vrhunca idealizma tistega časa po padcu berlinskega zidu že zdavnaj ni več. Sam Juncker je pred poldrugim letom (ko je bil položaj še boljši kot danes) ugotavljal, da je v EU premalo Evrope in premalo unije …

Nekaj pozitivnih znamenj ni mogoče prezreti. Videti je, da se vzpon populistov ustavlja. V Avstriji je na predsedniških volitvah na koncu zmagal politik, naklonjen EU. Da se Martin Schulz, ki je več kot dve desetletji presedel v evropskem parlamentu in bil eden od obrazov EU v Nemčiji, kot kanclerski kandidat po priljubljenosti lahko kosa z Angelo Merkel, je samo po sebi spodbudno. Navsezadnje, v Franciji razmeroma mlademu Emmanuelu Macronu v kampanji uspeva s pozitivno zgodbo o EU.

Vsekakor se bo pred prvimi resnejšimi razpravami in premiki moral končati letošnji volilni krog. Tako iz Francije in predvsem iz Nemčije prihaja naklonjenost ideji Evrope več hitrosti, ki naj bi se pokazala že v izjavi ob 60. obletnici rimskih pogodb 25. marca. Uresničevanje ideje o koalicijah voljnih (ta pojem iz časa iraške krize leta 2003 je simbol enega o največjih razdorov v povojni Evropi) na posameznih področjih odpira več vsebinskih in institucionalnih vprašanj, kot ponuja odgovorov.

Namesto skupnih jeder utegnemo dobiti manj EU in še več kaotične sredobežnosti.