Kapitan Donald

Ameriški beli delavski razred, je svoj občutek zapuščenosti v spremenjenem gospodarstvu in družbi utopil v podpori Donaldu Trumpu. Morda so se mnogi od njih utapljali še v čem drugem, saj se zdi, kakor da si je veliki beli kit za svojega vodiča iz temnih voda izbral kapetana Ahaba. Ameriški milijarder je nemudoma pokazal občutek za hvaležnost in jih nagradil z vlado, sestavljeno iz generalov, bogatašev, ki so mu darovali denar, finančnikov – po možnosti iz razvpite banke Goldman Sachs – ali pa ljudi, ki želijo ukiniti posamezno ministrstvo in jim bo zdaj dal priložnost.

Američani tako lahko le upajo, da se nekdanji guverner Teksasa Rick Perry znova ne bo spomnil, katera je že tretja od vladnih vej, ki bi jih kot predsednik odžagal, kot se mu je zgodilo med predsedniško tekmo leta 2012. Šlo je za ministrstvo za energetiko, iz česar je Trump sklepal, da bo nekdanji guverner, ki je tudi letos hotel v Belo hišo, ob odhodu iz tekme pa svojega prihodnjega šefa označil za »bevskajočo pustno točko«, odlična izbira za ministra. Perry med drugim meni, da je tistih nekaj znanstvenikov, ki zanikajo podnebne spremembe, podobnih junakov kot srednjeveški astronom Galileo Galilei, ki se je upiral dogmi Katoliške cerkve, da se Sonce vrti okoli Zemlje.

A mu ne bo treba skrbeti za krhanje okoljskih predpisov, to nalogo je Trump zaupal Scottu Pruittu, državnemu tožilcu Oklahome, ki je v imenu industrije fosilnih goriv tožil ameriško agencijo za okolje. Zdaj bo sedel na čelu te iste agencije in jo razžiral od znotraj. Američanom vsaj ne bo treba skrbeti, da jih bo pokončal pregret planet, Pruitt jih bo morda vrnil v stare dobre čase, ko jih je pobijal smog. V starih dobrih časih so na njih pazili vsaj močni sindikati, premožni pa so z visokimi davki polnili blagajno, toda Trump jim je jasno dal vedeti, da bodo v novi krasni Ameriki bogati imeli še nižje davke, predsednik pa bo na družbenih omrežjih javno objavljal imena sindikalistov, ki si drznejo dvomiti o njegovi modrosti.

Ali pa o njegovem značaju. Prejšnji predsedniški kandidat republikancev Mitt Romney ga je označil za prevaranta in nastopača, a nato tako kot Perry prestopil v njegov tabor (čeprav je zadnji na svoji spletni pozabil izbrisati zapis, da Trump ni primeren za vrhovnega poveljnika). Milijarder se je nato javno poigraval z mislijo, da bi Romneyja imenoval za zunanjega ministra, kar je v mednarodni krogih sprožilo nekaj upanja, da zunanja politika velesile ne bo postala vrtiljak presenečenj. V nedeljo smo od Trumpovega dolgoletnega svetovalca izvedeli, da ga je prihodnji predsednik le zanalašč dražil.

Za zunanjega ministra si je v resnici zaželel šefa naftnega velikana ExxonMobila Rexa Tillersona, ki se je na direktorsko mesto povzpel kot skrbnik poslov z Rusijo, nato pa sklenil milijardno kupčijo z naftnim gigantom Rosnef, za kar ga je ruski predsednik nagradil z visokim državnim odlikovanjem. To je seveda logična izbira, še posebno v trenutku, ko obveščevalni aparat na glas opozarja, da so se ruski vladni hekerji trudili za Trumpovo izvolitev.