Tiskane izdaje
Šolstvo je ena taka hecna reč. Nanj se vsi spoznajo, o njem imajo vsi mnenje, vendar ni nikoli visoko na agendi družbenih razprav. Minister, ki bedi nad šolskim resorjem, bedi tudi nad skoraj največjim budžetom v vladi, a ne velja za najpomembnejšega, še za zelo pomembnega ne.
In vendar bi moralo biti šolstvo ena najpomembnejših družbenih tem, če nam je mar za prihodnost. Če tega ne znajo presoditi politiki, bi jim to moralo sporočiti volilno telo. Vsi volivci, tudi tisti, ki nimajo otrok, bi se morali zavedati, kakšne so posledice tega, da ne znamo in ne zmoremo poskrbeti za naše otroke, saj naša prihodnost temelji na prihodnji generaciji zaposlenih. Samo ti bodo lahko poskrbeli, da se bo družba gospodarsko razvijala, da bodo prihajale tuje investicije, da bo država kompetitivna na globalni ravni. Zdaj pa se že kaže, da naši učenci niso konkurenčni, saj v šolah ne dobivajo sodobnih kompetenc.
Posamezni strokovnjaki že opozarjajo, da bi moral nekdo prevzeti aktivno razvojno vlogo v šolstvu. V šolah morajo vedeti, kaj naj delajo, in cilje je treba določiti veliko bolj moderno, če hočemo doseči mednarodne standarde. A zdi se, da je šolska barka bolj ali manj prepuščena zanesenjakom, ki si samoiniciativno prizadevajo za boljšo šolo, kot sistemskemu premisleku, kakšno šolo hočemo in potrebujemo. To se je potrdilo ob predstavitvi še zadnjih izsledkov mednarodne raziskave Pisa 2012. Slovenski dijaki tudi v finančni pismenosti in pri reševanju problemskih nalog zaostajajo za povprečjem v OECD.
Na Pedagoškem inštitutu, denimo, že več let ugotavljajo, da se bralna pismenost zmanjšuje, pa se v tem času ni nič spremenilo. Decembra lani je minister Jernej Pikalo porazne izsledke o bralni pismenosti zapakiral v izjavo, da je naša šola dobra, saj da bi na svetovnem prvenstvu igrala med dvajseterico. Zdaj je predstavnik ministrstva, direktor urada za razvoj izobraževanja Aleš Ojsteršek poudaril, da so najnovejši izsledki predvsem izziv za strokovno javnost, ki mora poiskati odgovore in rešitve. Ukrepi, ki bodo izvedeni, bodo namreč temeljili na predlogih stroke.
Šolstvo ni prostor, po katerem bi lahko tacali, a vendarle potrebuje vizijo in vodjo, ki bo motor barke znal prestaviti v višjo prestavo. Treba se je odločiti, kaj v prihodnosti hočemo, postaviti ustrezne cilje in določiti, kako jih bomo dosegli. Kdo bo to storil, če ne minister za šolstvo in njegova ekipa? Zavzeti učitelji, ki jim je mar in ki si vsak dan prizadevajo učencem predati kar največ znanja in potrebnih veščin, so lahko samoiniciativni.
A če za vizijo in njen prenos v šole ne bo sistemsko poskrbljeno, bodo kakovostnega izobraževanja deležni samo tisti učenci, ki bodo imeli srečo, da bodo v njihovem razredu. A nikoli ni prepozno. Državljani se lahko kadarkoli odločimo in sporočimo, da je dobra izobrazba tista, ki Sloveniji omogoča konkurenčnost. To pa potem počnemo vsak dan znova, dokler šolske barke ne prevzame kapitan z vizijo.
