Kar se spodobi

Vseh zapletov in trenj, ki so nazadnje pripeljali do današnjega glasovanja o konstruktivni nezaupnici, ne bi bilo, če bi Janez Janša znal in hotel protikorupcijski komisiji pojasniti, od kod mu denar. Natančneje: od kod tisto, kar je v času opravljanja funkcije preseglo znesek njegovih plač. Ali pa če bi vsaj – po objavi poročila komisije v začetku januarja – storil tisto, kar se spodobi.

Če bi, bi vladna koalicija še vedno delovala v prvotni strankarski zasedbi, SDS bi še vedno lahko bila vodilna vladna stranka, celo predsednika vlade bi imela. Pač nekoga drugega, ne Janšo. Ampak ne. Predsednik vlade ni hotel odstopiti in stranka SDS si ni znala niti predstavljati, da bi na čelu vlade v njenem imenu lahko bil kdo drug.

Večina koalicijskih partnerjev pa v vladi s takim premierom ni hotela sodelovati. En za drugim so izstopali iz vlade, potihem računajoč, da bo pod težo teh odstopov nazadnje odstopil tudi izvorni problem. Ti upi so se izkazali za prazne. Janša pač ne odstopa. Janšo se lahko samo odstavi.

Predsednika vlade se v slovenski ureditvi lahko odstavi samo s konstruktivno nezaupnico. Torej tako, da se izvoli drugega predsednika vlade. A proceduro, s katero se bo danes ukvarjal državni zbor, moramo razumeti dobesedno, tako kot se imenuje: kot nezaupnico. Poslanci državnega zbora danes odločajo najprej in predvsem o tem, ali lahko nekdo, ki ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, pridobljenega v času opravljanja svoje funkcije, še naprej vodi vlado. Ali lahko zategovanje pasu vodi nekdo, ki se mu je premoženje medtem nepojasnjeno povečalo. In ali pravila nehajo veljati, če njihova izpeljava lahko poruši doseženo politično ravnotežje.

Vprašanje, ali je Alenka Bratušek res najboljše možno, kar ima Slovenija ponuditi na čelu svoje vlade, je danes drugotnega pomena.