Karlova zmaga

Stranka Desus je pričakovano odmrznila svojega predsednika Karla Erjavca. Člani sveta so še enkrat razmislili in izglasovali, da njihova odločitev po kongresu, ko so si za predsednico najpomembnejšega organa stranke izbrali Erjavčevo tekmico s kongresa, ni bila prava. Pri tem so prisluhnili »prijaznemu« nasvetu predsednika, podpredsednika in celotne poslanske skupine, da bo napočil čas za slovo, če njihova volja ne bo v skladu z voljo funkcionarjev stranke, ki da vsak dan krvavijo v politični borbi za preživetje povprečnega slovenskega upokojenca. Kdor je pričakoval drugačen razplet, ki je potekal v ozadju bolj usodne politične drame na nacionalni ravni, ne pozna razmer v Desusu.

Stranka Desus že dolgo ni več le stranka enega interesa – upokojencev, ampak je postala s prihodom predsednika Karla Erjavca tudi orodje za izpolnjevanje povsem osebnih ambicij. Desus in Erjavec sta si bolj usojena, kakor se zdi na prvi pogled – utrujena stranka je pred leti potrebovala rešitelja po seriji slabih volilnih rezultatov, Erjavec pa je potreboval stranko za vzpon v politiki. Simbiozo starosti in mladosti so občasno zmotili posamezni nezadovoljneži, ki so zaradi prešibke podpore v stranki na koncu vedno morali popustiti – tako kot nazadnje Meta Vesel Valentinčič in pred njo Franci Žnidaršič. Zakaj bi se ukvarjali z znotrajstrankarsko demokracijo in iskanjem mukotrpnega ravnotežja med različnimi pogledi v stranki, če je volitve mogoče ponavljati, dokler predsednik ni zadovoljen.

Erjavec je z razpletom lahko zadovoljen, saj mu je znova uspelo »poenotiti« stranko, ki bo trdno stala za svojim predsednikom. Na prihodnjih volitvah pa bomo dobili odgovor, ali volivci še stojijo za Erjavčevo stranko.