Kartelna premoč

Pretekli teden so na direktoratu za javno naročanje odprli devet ponudb, ki so jih oddali dobavitelji žilnih opornic. Kmalu je postalo jasno, da se večina od njih požvižga na maksimalno določene cene. Presegli so jih v kar treh sklopih od petih. Državni uradniki se bodo z njimi še pogajali, a že zdaj si upamo trditi, da ponudniki ne bodo občutno spustili cen. Zakaj bi jih, ko pa je njihova premoč v tem, da imajo nekaj, kar je nujno za reševanje življenj.

Glede na njihovo ravnanje se poraja sum, da so se pred oddajo ponudb dogovorili. Medtem ko moderne opornice DES druge ali tretje generacije stanejo v Nemčiji z davkom vred okoli sto evrov, hočejo pri nas najugodnejši na razpisu zanje od 173 do 327 evrov, drugi seveda veliko več. Iz tega je razvidno, da so dobavitelji tudi po javnem naročilu postali nesporni zmagovalci in bodo opornice lahko prodajali precej dražje, kot stanejo na tujem. Po odpiranju ponudb jih je kar nekaj odšlo na skupno pijačo. So nazdravili dobremu dogovoru ali so zgolj tožili nad dejstvom, da se poslovne priložnosti z nižanjem cen zmanjšujejo?

Agencija za varstvo konkurence bo zdaj preverjala, ali je šlo v tej zadevi za kartelni nastop. A kako ga bo dokazala? Zgolj s podatkom o skupni pijači seveda težko. Pa četudi ga bo nemara dokazala z drugimi informacijami, bodo postopki trajali v neskončnost. Ti so dolgotrajni, še posebno v primerih, ki jih vodijo proti več strankam. Spomnimo se samo kartelnega dogovarjanja veletrgovcev, kjer postopki trajajo že od oktobra 2013.

Stališče ponudnikov je, da cen ne morejo več spustiti, ker jih tudi proizvajalci nočejo več. Hoteli smo primerjati, koliko točno njihove opornice stanejo v Nemčiji, a nismo dobili točnih podatkov. Na direktoratu za javno naročanje so namreč pojasnili, da informacij do odločitve o oddaji javnega naročila ne morejo posredovati. Tega se dobro zavedajo tudi dobavitelji, ki premoč spretno izkoriščajo v svoj prid. Izkoriščajo tudi dejstvo, da smo po porabi tako majhna država, da velikih in pomembnih proizvajalcev ne zanimamo. Če pa bi jih, jim prijavo onemogočimo tako, da razpisnih specifikacij ne objavimo v angleškem jeziku oziroma to naredimo prepozno.

V tujini so cene opornic lahko ugodnejše, ker je poraba precej višja in ker jih bolnišnice lahko kupujejo tudi neposredno od proizvajalcev. Pri nas brez posrednikov ne gre. In ti so v preteklosti marže tako navili, da so te v številnih primerih presegale proizvajalčevo ceno. Pohlep nekaterih pač nima meja. Žal pa jim pri tem pomaga tudi državna ureditev, ki je zasnovana tako, da jo lahko vodijo lobiji, ki brez slabe vesti zapravljajo davkoplačevalski denar.

In kaj, če bi naročilo za enoleten nakup opornic razveljavili? Potem bi izgubili prihranke, ki jih bomo zdaj dobili vsaj v dveh sklopih in jih preplačali v drugih treh. Zadeva bi se dodatno zavlekla in proizvajalci bi služili z do zdaj uveljavljenimi cenami, kar je seveda zanje bolje kot pogajanja za nižje. Nedokončan začarani krog, ki ga odgovorni ne znajo prekiniti.