Katalonski bi in ne bi

Verjetno ne bodo rekli, da so se predali, ampak so ponovno in še enkrat demokratično ponudili roko – Španiji in mednarodni skupnosti.

Kaj bi sinoči lahko storil katalonski predsednik Carles Puigdemont? Kaj drugega, kot da je pretkano vztrajal na poti, kakor so na referendumu 1. oktobra odločili Katalonci, in vendar ne zaloputnil za seboj španskih in predvsem ne evropskih vrat?

Puigdemont, v katerega so bile zaskrbljeno uprte vse oči svetovne javnosti, ni – odločno in z natančnim časovnim okvirom – napovedal skorajšnje poti v neodvisno republiko Katalonijo, ampak je v imenu vlade predlagal »parlamentu, da zadrži učinek referendumske odločitve o neodvisnosti: kajti začeti moramo dialog, sicer ne bomo mogli doseči cilja. Pomiriti moramo napetosti, napredovati korak za korakom proti cilju, ki so ga na referendumu v 90 odstotkih zahtevali katalonski volivci.«

Ni dvoma, potreben je čas. In tudi dialoga ni nikoli dovolj, čeprav je Madrid, kot je danes še poudaril Puigdemont, kar 18-krat zavrnil katalonsko pobudo za pogovor o drugačni, boljši prihodnosti. In čeprav smo v zadnjem tednu nenehno poslušali, kako španski premier Mariano Rajoy zavrača mediacijo.

A po izzivanju med špansko agresijo – Madrid v zadnjih tednih očitno policijsko napenja mišice, zavrača dialog in mediacijo – in katalonskimi težnjami – gibanje za neodvisnost se je za zdaj kazalo miroljubno in je zdržema prosilo za pogovor in mednarodno posredovanje – si Evropa sinoči ni smela dovoliti, da bi zakockala mir. Verjeti je, da se v zakulisju dogaja marsikaj.

Z idejo o miru, demokratični potrpežljivosti se lahko strinjajo tudi najstrastnejši zagovorniki neodvisne Katalonije, ki morda upajo, da bodo že zelo kmalu dosanjali prastara hrepenenja naroda.

Nekdo je o Kataloncih, po genih trgovcih in pogajalcih, rekel: kot družba so dialoški, ne da bi iskali dokončni odgovor …