Katanec ni kot Mourinho

Nogometno Slovenijo so v tednih pred »operacijo Švica« preplavila različna mnenja o tem, koga bi moral poklicati v reprezentanco selektor Srečko Katanec in koga ne. Podobne polemike so se vnele tudi uro pred tekmo s Švico, ko je bilo znano, da bo Katanec napadel Švicarje z dvema težkima napadalcema. Tak model igre je povečini preživet, celo Srečko je priznal, da je storil napako. Ta resda ni bila tako usodna kot Kekova pred tremi leti proti Estoncem, toda med njima obstaja razlika: Ljudski vrt, novodobni Bežigrad, je pomagal Katancu, Stožice Keku pač niso.

Če odmislimo dilemo okrog »bolj ugodnega« štadiona – v Mariboru je slabša trava, ki v dvoboju z boljšimi od nas ustreza Sloveniji –, je treba Katancu priznati, da je taktično manj zgrešil kot kolega Vladimir Petković. Z angažiranjem naveze Novaković-Ljubijankić je zadržal najboljša švicarska igralca na njuni polovici, bočna igralca Rodriguez in Lichtsteiner sta se namreč osredotočila na obrambne naloge. Podobno je načrtoval tudi Petković, ki je poslal na igrišče dva centerforja Drmića in Seferovića. Katanec je prej spoznal, da z dvema »težkašema« ne bo naredil viška v zvezni vrsti in napadalnih akcijah, toda – džentelmensko do igralca – vztrajal je do 46. minute. Z menjavo Ljubijankić-Kurtić se je odzval pol ure prej kot bosanski Hrvat. Mertelj je dobil družbo, Kampl in pozneje Lazarević sta postala svobodna in prehitra za tekmece, kar je odločilo zmagovalca.

Boljši tajming Ljubljančana ni naključen, vendarle je izkusil več od mesec dni mlajšega Sarajevčana. Vedel je, da so Švicarji »boljši«, da igrajo »lepši« nogomet in da bo žoga med njimi krožila hitreje kot pri Slovencih. Ohranil je sloves nogometnega praktika starega kova. To znanje si pridobiš bodisi z uspešno kariero bodisi z marljivim učenjem od drugih. Kot Jose Mourinho, ki ni imel igralske kariere, toda že pred 30. letom si je nabral bogate izkušnje ob Bobbyju Robsonu (Sporting, Porto, Barcelona) in Louisu van Gaalu (Barcelona). Petković ni imel ne vrhunske kariere – četudi je veljal za odličnega vezista – ne slovitih učiteljev.